Neverland

Ključi so hecna zadeva. In danes sem jih dobila. V treh različicah. Zato je bilo danes sonce še posebno blond seksi. Zato se grem zabavat z Njo. Ona mi itak da. Vedno in povsod. The bitch is in the mood! Pa čeprav je bila včerajšnja uvertura prenaporna. Kdaj pa ni? Četudi se nekdo seli v Španijo kar tako, ker nima drugega dela. In ima neizmerno zoprne paparazze okoli sebe. Tisti, ki me je skoraj oslepil, naj se pazi. Naslednjič ostane brez leče. Aja, pa srečna sem, samo da tega še ne vem.

Vsake toliko časa se človeku zlomi srce.

By Frida Kahlo, leto 1944. Zaradi aktualnosti mi gospodična Magdalena Carmen Frida Kahlo y Calderón ne gre nikakor iz glave. Nimam pojma, kaj točno me tako privlači v njenih delih, morda dejstva iz filma leta 2002 s Salmo Hayek, katere solze, bolečine in neverjetna moč so predstavljala neizbežno privlačnost. Barve, za katerimi se ti cedijo sline in motivi, ki ti solzijo oči. Predvsem pa strast njenega življenja in posledično trpljenje. Morda me poti nekoč popeljejo v njen zapuščeni svet v La Casa Azul. Modre si želim in njenih odtisov v stenah, ter vzdihljajev, ki se niso rešili ujetništva štirih zidov. Ali vsaj toliko strasti, kot jih je zmoglo njeno krhko telo. Njen tango s Tino Modotti.

Zadnje čase opravičujem svoj lastni mazohizem. Ker ne želim spati zaradi prelepih užitkov, ker vstajam prezgodaj, ko nikogar še ni, ker me zebe v roke, ker si sama določam, kdaj bo treba na dopust. Sanjam pa v zelenem. Prav komična je distanca tiste slabe pol ure, ki jo z odprtimi očmi in zaprto zavestjo preživim na poti do vsakodnevnega odpiranja trinajstih vrat. Ključavnic je nešteto in njihovo število nikoli ne upade.

Letalo je šlo nad mano kot nekoč Air Force One, tistih nekaj kilometrov nad menoj z vprašanjem. Demokrati, republikanci, vseeno. Clinton naj bi bil novi JFK, pa vseeno. Padal je dež, jaz z mojim modrim dežnikom in koncem Stoneovega filma, ki ga nisem smela izdati. Imam namreč najbolj poželjivega frizerja daleč naokoli, ki vznemirja mojo domišljijo. Letalo, v katerem si ti in utripajoča zvezda, ki se dela norca iz mene. Škoda, na beli podlagi vidim le še zelene pike.

Potem pa. Pogrešati nekoga, ki ti ni usojen, je težka svinjarija. Še toliko bolj nesramna, ker se je zavedaš. Prepričanje v to, kako diši ob dveh zjutraj, kako se smeji po tistem solo plesu s kozarcem v roki in kako se opoteka do postelje, ko sem jaz že zdavnaj prodana v drugo, težjo, resnično dimenzijo. Nekatere ljudi pač vonjaš in nekaterih ne. Kar pretrpijo oziroma zaužijejo tipke, ki se jih dotikajo njihove blazinice, je nespodobna šifra. Bi bilo toliko zanimivejše, če jim pustiš v svojo glavo ali ne? Te znajo navlažiti, kot se spodobi?

Veš, da sem in vem, da si. V naročju kuješ stavke, na obrazu neustavljiv nasmeh, dvignjena obrv, izbrana The Presets glasba. Ko se vrneš, je vse drugače. Strupi izgubijo svojo moč in utesnjenost majhnih prostorov izgine. Kako prijetno je biti s teboj v nesprejemljivem volumnu, brez neomejene količine dušika, kisika in se zavedati, da gre ljubezen skozi sinapse. No, očaranost. Nekoliko te pogrešam.

Je njegov hokejski vzdevek. Dude. The One. Resnično eden izmed tistih, ki jih gledam z užitkom tudi v slabih vlogah in kljub šepetanjem v ozadju, da je slab igralec. Ampak, once a fan, always a fan! Od bratpackovskega Youngblood naprej, pa do zadnjega videnega Street Kings. Vsega skupaj sem uspela videti 34 njegovih filmov. In kaj bi bila kinoprodukcija brez večnega Nea? Bil je Ted Logan, Johnny Utah, Raphael Danceny, Johnny Mnemonic, Siddhartha, Jack Traven, Kevin Lomax, Bob Arctor, Jonathan Harker. Jaz pa vsakič v jok, pa na drevo. The earth is my witness. Dogstar!

Okey dokey… free my mind. Right, no problem, free my mind, free my mind, no problem, right…

I know I’m not one of your favorites, and I’m not welcomed in your house, but I could really use some attention.

Konnichiwa. Konnichiwa. It means what’s up. So what the fuck’s up?

The pain, so unexpected and undeserved had for some reason cleared away the cobwebs. I realized I didn’t hate the cabinet door, I hated my life… My house, my family, my backyard, my power mower. Nothing would ever change; nothing new could ever be expected. It had to end, and it did. Now in the dark world where I dwell, ugly things, and surprising things, and sometimes little wondrous things, spill out in me constantly, and I can count on nothing.

When something happens to you that hasn’t happened before, don’t you at least have to find out what it is?

Sem danes. Ker je bilo včeraj preveč vsega in nisem edina, ki čuti posledice “mladostniške razposajenosti”. Se pa zelo dobro spominjam, da se je vrtel tale komad v popolnoma primernem trenutku in je bilo res easy like sunday morning. Katerega leta že so bili Faith No More v Sloveniji? Vem, da sva se z Jimom Martinom srečala na prehodu pri Nami, jaz s čeljustjo do tal in on z najbolj ozkimi kavbojkami na svetu. Jap, poleg tega se mi lušči nos. Life’s good.

By Matej Jenko, leto…predvidevam, da letos. “Spoznala” sva se po naključju, ker so mi njegova dela neverjetna. Poleg tega, da se igra z barvami kot za šalo, piše najbolj zabavne maile daleč naokoli. Zadnjič me je sredi noči spravil v smeh z zelo zanimivo interpretacijo določene anatomije in mi prepovedal gledati Dark Knighta. Check his awsome work on http://www.matej-jenko.com/!

Sončna očala so šla ven, rupurut nazaj noter. Najbrž ni zdravo, če sediš ob šestih zjutraj na dežju in na boleč želodec piješ kavo. Ni važno, lahko je mrzlo ali toplo mleko. Hvala. On: rdeče oči imaš. Jaz: ti pa modre. Potem se pogovarjava samo še o številkah. Še pet tednov do, še par dni preden, pred enim mesecem sem, čez kakšnih 132 dni bo. On se reži, ker moram piti tako čudno kavo in me s prstom dregne v rebra. Predvidevam, da ti takšen mazohizem ugaja. Workaholic na polno, dokler ne iztečeta ves svinec in kadmij iz mojih žil. Se ti zdi, da gredo dnevi hitreje ali počasneje mimo tebe? Menda grem jaz mimo dnevov, hitrost je konstantna, le zavest dela neverjetne preskoke. Zadnji človek, ki me je vznemiril, je bil Tyler.

Pic source

Yo mama foo! Cosmo Kramer.

Je ne pourrais pas souffle quand je vous ai rencontré. Vous êtes toujours la créature la plus belle que j’ai jamais rencontrée. Včasih je bolje, da veš, da bodo zaradi nespodobnih razmerij bolele mišice. Ker včasih je zabavno ljubiti, kot je Valmont ljubil Madame de Tourvel. Posmehljivo in nato z najtežjim ozadjem črnega neba, ki ti pljune v obraz in vznemiri sinusno krivuljo. Takrat je sprejemljivo, da boli srce in ko mine, mine za vedno. Za seboj pa pobere vse poglede, ki si jih upiral v tla, vse nasmehe, ki si jih prekril z dlanmi, vse utripe, ki so šli hitreje kot zanemarljiva decimalka v popolnem številu. Ko naslednjič dvignem oči, bo čudovito. Kot je čudovit Romain. Allons surfer! Six semaines supplémentaires. Merde!

Pic source