Neverland

Then Gary Oldman said to me…There shall be sleep no more. I know that you are enduring patiently. But I have this against you. That you have abandoned the love you had. Me and Jack Grimaldi.

Pic source

Njegovi prsti so prav posebnih dotikov. Še ne toliko časa nazaj jih je prislonil na svoja metuljčasta usta in me vprašal, če kdaj ne uživam v tišini. Ker on je neustavljivo verbalno bitje, ki mežika z očmi tako pogosto, kot meni utripa srce po adrenalinskemu šoku. V tišini uživam približno toliko kot v neustavljivi, glasni, zastrupljajoči glasbi, le da nimam potrebe govoriti o tem. On tega ne razume. Ne še. Zaenkrat. Klavir je treba ljubiti. In ob violinah je dovoljeno obnemeti. Ker strune včasih prav svinjsko bolijo.

Tudi potem, ko mi prekrije ušesa z dlanmi in se pretvarjam, da se izgubljam v njegovem namišljenem morju, ki ga ustvarja njegova vroča koža. Danes sanjaj z mano, mi reče. Danes bodiva absolutno lenobna, ostaniva med odejami in povedal ti bom stotine zgodb. Ko govori, ga slišim dihati, njegov prsni koš se dviguje nekontrolirano in njegovi nasmehi me dvigujejo in spuščajo kot nevidni valovi,  širijo se mi zenice kot prestrašeni mački. Kako nedolgočasno, uporniško telo se naslanja ob meni. Kako posebne so moje misli… Ob njem, o njem.

Kako mi njegov glas govori. Verjameš v absolutno samoto, verjameš v absolutno ljubezen. Njegove misli imajo drugačen glas, ki še v neskončnost odmevajo v meni. Brez posebnega napora. Brez nepotrebnega blefiranja. Potem si ne laževa, ampak samo sanjava. In greva v pravljice, filme, knjige, glasbo. Plavati, kričati, dihati. Z njim je pač tako enostavno.

Je vais te dire un secret. Ker mi sredi noči pošlje sebe. In se sprašujem, kaj točno je sploh še resnično. Če rečeš, da sem jaz ti. In seveda, poljube na pljuča. Potem se smejim pol ure temu stavku in vsaj še kakšno uro odmevu med stenami. Torej, tvoje besede me oblivajo kot vonj poletne kože in tvoj nasmeh me utaplja. Zato se pogrezam vse globje vate, zdrobljeno je moje srce, gledam le še črnobelo in moje misli so vihar.

Na čelo bi si napisala “lomljivo”. Med prsti pa si želim sledi črnila, na dlaneh vonj po oljnih barvah rdeče in rumene in na belih platnih podobe. Kljub vsemu je prisoten tvoj obraz kot histeričen utrip v moji krvi in jaz, ujeta v tebi. Zaljubljena, ljubljena, ljubim. Praznega srca.

Neverjetno mi je bilo še v petek zvečer verjeti, da temu pač ni konec. Sredi noči se je zaključilo, potegnil si črto in jaz sem poteptala še zadnje sledi ognja. No, vsaj zdelo se je tako. Nisem jokala, ker se mi enostavno ni dalo več. Za najine napake, za tvoje svinjarije in za moje laži. Ker je bil konec pričakovan in naju najbrž ni presenetil.

In vendarle si se sredi noči zopet pretihotapil vame, ko da bi vohal mojo tesnobno ujetost in me tako prisrčno kot vedno vprašal, ali sem še jezna nate. In nisem zijala v strop zaradi tebe, ali zaradi tega ker po nekem čudnem naključju ne bi mogla spati. Ne, nisem jezna nate. Hotela sem ti reči nekaj drugega. In potem je prišla iz mene traparija. Zaradi takih prascev, kot si ti, je nastalo nekaj tako lepega kot nebo z zvezdami. Ljubim te, kljub temu, da imam vročino, sedaj pa odjebi in me pusti, da zaspim.

Egoist, kot je, je moral seveda imeti zadnjo besedo. Kako se reče ljubim te?

Pride in odide. Ta občutek, ko se zdi, da je preveč na kupu. Rdeče barve, ki mi ne ugaja, me straši, me premamlja. V pogled na moje. Ta obraz, ki prikimava nasproti mene in ukrivi čas vsaj za tistih nekaj sekund. Na koncu tebe je? Vonj v nosnicah, ki me slepo vodi do telesa, do izvora, do mojega. Tam se utopim. In tvoje roke, ki me vlačijo med prostori, pa vendarle tako nežno jemljejo dih z vsakim dotikom. Moj.

Na prstih stopal se ti smejim, da dosežem tvoje oči in te želim. Vsak trenutek, ko si nekje drugje, nekdo drug. Vedno v tvojih dlaneh in na tvojem telesu. Z nezaupljivim pogledom, ki razgalja moje laži, zaprtih oči in pomirjen od trenutka, ko prva kaplja dežja eksplodira ob beton. Prav smešno sem zaljubljena vate.

Torej, sem. Malce bližje, hvala. Vsi ti napotki, meni pa se tresejo roke in srce me prav sumljivo spominja na mojo neenotnost telesa. Fizika tukaj in misli nekje v okolici, kjer so najbližja vrata. Za katerimi je še petintrideset drugih vrat.

Zato si bom položila tale legalen strup v kozarcu na mesto dosegljivo rokam in premišljevala o tem, točno koliko škode bom naredila s to potezo. Nimam pojma. Sestavljanje soundtracka, ki mi še vedno igra v ozadju, me ni popolnoma zadovoljilo in njegova vprašanja me niso pomirila. Torej, me Samuel Barber žalosti ali mi daje upanje? Zopet ne vem. On (konj, kot je), seveda ve. Zato ga vrti ves dan in se mi smeji samo zato, da me iritira.

Njegove ustnice so po pričakovanju popolne. Zato jih gledam, sumničavo seveda, ker me zanima, koliko časa bo potreboval, da se jih ne dotakne s prsti. Kot ponavadi. Ena, dva, tri…morda sedem? In seveda, zmagoslavje! Dotik. Touchdown, the eagle has landed! Včasih si samo namišljam, da ga popolnoma poznam. Ves čas pa vem, da se mi ne sanja, kdo je to bitje, ki premore še enkrat večjo dlan od moje.

Zato torej, dragi Tennessee. Najbrž je vredno pisati o njih, ker bi bil zločin, da se jih ne omenja. Ker je lepše in povsem nezahtevno, skorajda fantastično kapljati minimalne zadevice, zaradi katerih diham hitreje vsako noč. O njegovih ustnicah in o tem, kaj točno mu uspeva z njimi. Ampak packarije pustiva na miru in za kdaj drugič. Molto adagio.

Precej naporno se zdi, da me ob prvi dnevni svetlobi prebudi budilka, ki muka. Tako zelo nazorno. Kot krava. In zaradi utrujenosti mi ne uspe ubiti te nadležne patologije, ker me zaradi plesanja špika v križu. Bom rekla, da si kriv ti. Ker mi hočeš vedno raztegniti vsa vretenca in pozabljaš, da so moji Cirque du Soleil dnevi že zdavnaj mimo. Tolaži me misel, da te bo tvoja špartanska vzgoja kmalu dvignila iz postelje in te prisilila v kuhanje kave. Dve minuti kasneje slišim tvoj monolog iz kuhinje, jaz pa imam en velik problem. Kaj točno je bilo včeraj pri Ugly Betty?! Tvoj krohot te torej privede do polivanja, medtem ko se mene polasti nenavadna amnezija. Kaj točno sva počela včeraj med osmo in deseto zvečer? Obožujem te, ampak danes nekoliko manj, ker me vlečeš iz toplega zavetja rjuh.

V precej pocestniški okolici, ki tebe spominja na minimalizem, mene pa na kurbirski baroko…me takoj popraviš - na minimalističen rokoko z rdečimi stenami in črnimi usnjenimi stoli, mi je ambient pravzaprav všeč. Ker nasproti mene sediš ti, s svojimi svetlečimi očmi, z nasmehom in nerodnim držanjem skodelice med pitjem čaja. Kako nenavadno bitje si. Razlagaš mi o arhitekturi stare Ljubljane, jaz pa umiram od smeha. Se oproščam. Ker me zabavaš, ker se režim, sem resna, občutljiva, hladna, ker skačem iz ene skrajnosti v drugo, ti pa ne obsojaš ničesar, nikogar v prepričanju, da se ljudi ne sme soditi po njihovih dejanjih, če jih osebno ne poznaš. Te to naredi dobrega v mojih očeh ali le mene slabo?

Zmrzovanje med vožnjo je sprejemljivo. Ker me (kako osladno) greješ ti ali pa najbolj neumna glasba, ki jo vrtiš. Prepevanje, zgrešeno vsaj v treh višinah, ni neprivlačno ali celo zoprno. Morda zabavno, neumno zanimivo, hudičevo seksi? In ko se pogovarjava, kam točno bova zbežala naslednjič, je Evropa še preveč blizu in Azija nevarno daleč. Predvsem se oba strinjava, da sva za na luno. Ti boš Antonio Carluccio in jaz tvoja čistilka.

Ne, nisem je dejansko videla. Ker mačke dandanašnje dni čepijo po kleteh in si naveličano vrtajo po nosu. Najbrž. Tudi ne gre za to, da bi si pred kratkim ogledala istoimenski film s Taylor/Newman duetom, pa bi bila vsekakor dobra ideja.

Zdi se mi bolj ravnokar odvit deja vu, le da ni bilo prisotnih nobenih pomožnih pripomočkov, ki čudovito in izpopolnjeno letijo po zraku. Namesto grdih misli in besed, seveda. Odlična uvertura, bi temu rekla.

Brick Pollitt: What is the victory of a cat on a hot tin roof?
Maggie Pollitt: Just staying on it I guess, long as she can.

Medtem, ko mi v roki čopič dobesedno razpada v petnajsttisoč ščetin, se mi ti smejiš in citiraš mojega najljubšega Albeeja. Good. Better. Best. Bested. Ni smešno, ni zabavno, ni nič, kar predstavlja tvoj zadovoljen obraz. Mogoče mi je smešno, ko sredi noči po telefonu skupaj analizirava Frasierja. Takrat, ko sem že v nekoliko zamaknjenem stanju in kljub oddaljenosti vem, kako dišiš. Osrečuješ me.

In vendarle. Žalostiš me. Ker najine interakcije ne bodo nikoli normalne in najina okusa nikoli usklajena. Tvoja drugačnost me včasih prazni, ker premoreš preveč. Včasih mi ni do tega, da bi hodila ob tvoji strani, korak za korakom, tako sinhrono, perfektno, zoprno pričakovano.

Hočem te le na konici prstov, ko molčiš neskončno tišino z očmi, ranjenimi od branja in študiranja drugih ljudi. Takrat, ko se morda tvoje telo uskladi s tvojim razbijanjem srca, ki postane počasno, tiho, umirjeno in ko se tvoj pogled ustavi. Tistih nekaj sekund te ljubim absolutno. Ne mislim in nočem ničesar več.

V pričakovanju na vrnitev torej analiziram vsak tvoj pretekli gib, tvoj vonj, okus tvojih prstov, spreminjajočo barvo tvojih oči, govor, ki ti oblikuje ustnice in predvsem jezik. Poljub na lica, če želiš imenovati dejanja. Preziram dejstvo, da te obožujem. Edini, ki se še boji Virginije Woolf.