Neverland

Vsake toliko časa se človeku zlomi srce.

By Frida Kahlo, leto 1944. Zaradi aktualnosti mi gospodična Magdalena Carmen Frida Kahlo y Calderón ne gre nikakor iz glave. Nimam pojma, kaj točno me tako privlači v njenih delih, morda dejstva iz filma leta 2002 s Salmo Hayek, katere solze, bolečine in neverjetna moč so predstavljala neizbežno privlačnost. Barve, za katerimi se ti cedijo sline in motivi, ki ti solzijo oči. Predvsem pa strast njenega življenja in posledično trpljenje. Morda me poti nekoč popeljejo v njen zapuščeni svet v La Casa Azul. Modre si želim in njenih odtisov v stenah, ter vzdihljajev, ki se niso rešili ujetništva štirih zidov. Ali vsaj toliko strasti, kot jih je zmoglo njeno krhko telo. Njen tango s Tino Modotti.

Zadnje čase opravičujem svoj lastni mazohizem. Ker ne želim spati zaradi prelepih užitkov, ker vstajam prezgodaj, ko nikogar še ni, ker me zebe v roke, ker si sama določam, kdaj bo treba na dopust. Sanjam pa v zelenem. Prav komična je distanca tiste slabe pol ure, ki jo z odprtimi očmi in zaprto zavestjo preživim na poti do vsakodnevnega odpiranja trinajstih vrat. Ključavnic je nešteto in njihovo število nikoli ne upade.

Letalo je šlo nad mano kot nekoč Air Force One, tistih nekaj kilometrov nad menoj z vprašanjem. Demokrati, republikanci, vseeno. Clinton naj bi bil novi JFK, pa vseeno. Padal je dež, jaz z mojim modrim dežnikom in koncem Stoneovega filma, ki ga nisem smela izdati. Imam namreč najbolj poželjivega frizerja daleč naokoli, ki vznemirja mojo domišljijo. Letalo, v katerem si ti in utripajoča zvezda, ki se dela norca iz mene. Škoda, na beli podlagi vidim le še zelene pike.

Potem pa. Pogrešati nekoga, ki ti ni usojen, je težka svinjarija. Še toliko bolj nesramna, ker se je zavedaš. Prepričanje v to, kako diši ob dveh zjutraj, kako se smeji po tistem solo plesu s kozarcem v roki in kako se opoteka do postelje, ko sem jaz že zdavnaj prodana v drugo, težjo, resnično dimenzijo. Nekatere ljudi pač vonjaš in nekaterih ne. Kar pretrpijo oziroma zaužijejo tipke, ki se jih dotikajo njihove blazinice, je nespodobna šifra. Bi bilo toliko zanimivejše, če jim pustiš v svojo glavo ali ne? Te znajo navlažiti, kot se spodobi?

Veš, da sem in vem, da si. V naročju kuješ stavke, na obrazu neustavljiv nasmeh, dvignjena obrv, izbrana The Presets glasba. Ko se vrneš, je vse drugače. Strupi izgubijo svojo moč in utesnjenost majhnih prostorov izgine. Kako prijetno je biti s teboj v nesprejemljivem volumnu, brez neomejene količine dušika, kisika in se zavedati, da gre ljubezen skozi sinapse. No, očaranost. Nekoliko te pogrešam.

By Matej Jenko, leto…predvidevam, da letos. “Spoznala” sva se po naključju, ker so mi njegova dela neverjetna. Poleg tega, da se igra z barvami kot za šalo, piše najbolj zabavne maile daleč naokoli. Zadnjič me je sredi noči spravil v smeh z zelo zanimivo interpretacijo določene anatomije in mi prepovedal gledati Dark Knighta. Check his awsome work on http://www.matej-jenko.com/!

Z Gabrielom sva prepotovala Ramonovo Barranquillo, sanjala o surfanju, se sprehajala po Sucreju in preklinjala smrad Bogote. Posmehljivo mi je opeklo narti in vonj po razbeljeni cesti me je spomil na sonce, ki se vedno šaljivo poigra z mojo naivno, evropsko poltjo. Ko nagneš glavo nekoliko vstran, vidiš kako zrak valovi od vročine, me je spomnil s svojimi besedami. Zato je vsak vdih pljuč kot požirek ognja. Zato opazujem kapljice vode, ki v kratkih sekundah izginejo s površja podplatov. Njegovi prsti so bili nekoč rumeni od cigaret in on se ni bal vročega peska.

Vedno znova se vračam pred rdečo steno nedoločljivega odtenka, na kateri visi prav posebna slika. Ne pomeni mi prav ničesar, vendar me s svojim karibskim poreklom ponese v vzneseno stanje kot čudna obsedenost in me priklene s pogledom nanjo tako dolgo, da pozabim mežikati. V vsem tistem nemiru in hrupu, ko padajo karte, srca in križi, ko se poliva mojito in sok limete po mahagoniju, je moje zatočišče pred četrto dimenzijo. Moji možgani pa vibrirajo. Težko je zapustiti nekaj, kar ni tvojega, še težje nekaj, v kar si sladko zaljubljen.

Torej, niti vlažna roka, ki se me oklepa v množici ljudi ne pomeni ničesar, kar bi pretreslo mojo odsotnost. Moji užitki se dogajajo nekje drugje, ne tukaj, ne zares. In vprašanje, kako preživim kaos na tako miren način, je pravzaprav retorično vprašanje. Slika ima tisoče interpretacij. Moja je nemirna in čaka kot nevihta pred zatišjem. Bil je Mr. Big, po njem so samo še Mr. Small-i. Brez pridiha fizike in x, y, z osi. Nato pa odrski priklon in tisoče vrtnic, ki nimajo več vonja. V hipu jih zamenjam za sprehod s prsti vzdolž hrbtenice. Bolero.

By Willem de Kooning, leto 1958. Nizozemski ekspresionist se je loteval podob žensk na skoraj paranoičen način, se pridno vdajal alkoholu in umrl za posledicami Alzheimerjeve bolezni. Če sem že ravno pri izbiri barv in me gospod V. neumorno kliče z vzdevkom Yellowcab sredi najbolj temnega hodnika…

Popoldan se je prevesil v ležeren večer in mimo mene je stekel ves mesec. Kako utrujena, lenobna od vročine, ki mi je lepila majico na kožo, pa vendarle povsem zadovoljna s tem stanjem ugotovim šele, ko gre pol sveta okoli mene. Noč postane dan in obratno. In dnevi niti slučajno niso več privlačni kot nekoč. Razkrivanje skrivnosti prav tako ne.

Ko se je nenadoma stemnilo nebo in se mi je na obraz priklatil zlovešč nasmešek, željan po dišavah modrega dežja, mi je s svojimi očmi ljubosumno poudaril…vem, kako ti razbija srce. Še grom tam nekje v drugem statičnem svetu, potem pa kaplje z zvokom kamenja, ki je padal nad mojo glavo. Je težko razumeti in hrepeneti po nekaj tako lepem? Njegove oči so porumenele od zavisti. Enostavno je.

Bolelo me je telo, ki se je zlilo z rjuho. Naj sije perverzno in najbolj nesramno sonce, jaz nisem več obstajala. Izrezala sem se iz slike, manjkala na odru. Dimenzije sanj so dotakljive na konicah prstov in lahko jih okušam, kot sem pred urami okušala njega, ki je sedel nasproti mene, utrujen približno toliko kot jaz in si mel oči kot petleten otrok. Kako žalostno postane v trenutku, ko je jasno, da zunanje dihanje še vedno obstaja, ko mi v posteljo privleče razbeljen asfalt in utripajoče žile na vratu. Sekunde nazaj se je vse zdelo sladko. Egoistično intimno…kar je vrhunec užitka nezavedanja.

Šla bi, ker sem se šele vrnila. Ker pogrešam razmočene nogavice, ki so mi ljubko drsele na gležnje in drsanje po obrabljenih kamnih, ki se še kar trgajo pod vplivom časovne razlike. Evforijo stranskih ulic brez svetilk in dihanje skozi oči in kožo. Pogrešam utrip. In ja, še deset tednov do dopusta.

By Yoshitomo Nara, leto 2003. Japonski pop art, ki ga umetnik vleče pod vplivom punk rocka, animacije in mange. I like. Poezija spokojnih, žalostnih podob in fatalnih enostavčnic. Cena dotične deklice: 2300 evrov.

Pic source

Bilo so dnevi, predvsem noči, bil je dež in mene je zeblo na tisti kratki, gverilski postelji, s katere so mi vsake toliko časa pokukali prsti. Ni me tolažilo dejstvo, da Martenske ležijo nekje v najbolj oddaljenem kotu milijon kilometrov stran. Rjuhe so dišale po makadamiji. Jaz sem dišala po viharju.

Bagdad je imel rdečo luč na toaleti in meni se je zdelo, da sem ujeta nekje v podzavestni Lynchevi sobi. Nato pa na Karibe med črne pirate z najbolj belimi zobmi, da se mi je tožilo po mojih germanskih fantih. V Havani je Ernesto G. zlovešče pogledoval k meni vsakič, ko sem se vzpenjala po tistih nesramnih stopnicah umetne hacijende. Ah, življenje je včasih pregrešno dobro. Nekoliko sumljivo. Kljub zdrobljenim spominom in užitkom, ki me oblivajo vsakič, ko le pomislim na kaj…grdega…

Večina ljudi teče z dežja, jaz pa obratno. In ko se spotikam ob lastne madeže, ko si zaželim, da bi se mi petinštiridesetkilska Tajka s svojimi stopalci sprehodila po hrbtenici, postane oziranje nazaj mamljivo. Tako zelo, da gledanje na uro kaže na strašljivo dejanje minljivosti. Tudi potem, ko se ob prihodu znova zaljubim v Ljubljano in me oseba za volanom pusti, da moje misli odtavajo v najbolj žalostna besedila. …everybody’s empty…my whole world surrounds you… Najbrž sem ostala tam nekje, med tujimi vonji, med hipnotičnimi očmi in glasom, ki je odmeval izmenično z gromom na najbolj temnem predelu neba. Moje srce je nekoliko prazno.

Najbolj sladek je bil poljub na arterijo karotis ob 6.14. S konico jezika. Potem se ne spomnim več. Evforija je psica.

Pot do Benetk sem prespala. Največja ironija namreč je bati se odprtosti in neomejenosti. Štiri stene me nekako patološko bolje objamejo medse in mi dajo dihati. Ernestov starec bi tam na odprtem morju umiral od smeha. Jaz ne. Se mi ne da.

Se ti zdi, da bi lahko ljubila karkoli na tem svetu, kar je minljivega? Če ti v ozadju utripa nebo, ki se lomi v slepljivi modrini, te straši in obenem daje občutek čudovite varnosti? Noge imam mokre od kapelj, ki se agresivno odbijajo od asfalta, zebe me, ampak skušnjava je morda prevelika. Ko mislim nate, je čas običajno neutemeljeno primeren. Potem me vprašaš. Najlepši vonj na svetu je vonj po koži. Res? Tvoj absolutno. Slabo je pogrešati tako genialnega človeka, kot si ti.

Sredi noči me je ljubko azijsko bitje ustavilo sredi ulice in se mi naivno nasmehnilo ob tako banalnem vprašanju. Oba sva dihala in živela v mestnem utripu, v pozabi, da so nekje, nekoč izzivalne stvari precej manj provokativne, kot se zdijo. In ljudje niso tako razkošni, kot se predstavijo. Zato se bojim tistih, ki so neumni in ambiciozni.

Tvoj stol nasproti mojega je zelo nevarna parodija. Ker se iz vrtoglave simpatičnosti lahko rodi ganljivo poželenje in tvoje oči so ravno toliko primerne za moje oboževanje, da kontraverzno postane romantično. Oh, ne, samo tega ne. Si seks brez seksa. Potem manjka samo še, da iztegnem prst in te zazibam v padec na hrbet. Med nogami je vse drugače. Nekoliko snobovsko. In obžalujem, da most vzdihljajev nima dvojnega pomena.