Neverland

Eugene me zna razveseliti na tisoče načinov. Za tole poletje je poskrbela še bolj. Solo Melody je samo njen in rdeča obleka na odru samo zame. Tokrat ni bilo treba iti vse do Texasa za posladke. Jap, navkljub patetičnemu naslovu, je jasno, da je skrajni čas, da nekomu lahko tudi brez slabe vesti pokažeš sredinec. Jezik, hrbet, ni važno. Tako, kot me mehča najbolj neverjetna potomka Maltežanov, me je včeraj prav tako mehčalo čudovito bitje. Navkljub tlakovcem, ki krivijo gležnje, jap. Naj bo letos indijansko poletje še zame.

“Pravil je, da so psi hlapčevski in nezvesti, da so mačke oportunistke in izdajalke…” Tako sem se smejala še nekaj trenutkov med razbeljenimi stenami in poskusila izbrisati še zadnji spomin na prasko, ki mi je bruhala ogenj na notranjosti prsta. Neverjetno, v kakšne ekstreme se spuščam zadnje čase. Če se jih spomnim na koncu stopnic, je še toliko zanimivejše.

Kajne? Imela sem klic, ki ga v življenju najbrž nikoli ne pozabiš in vsakič, ko zazvoni telefon, si obupano želiš slišati tisti glas vsaj še enkrat. Grozljivo čustvo, ki me bo spremljalo v neskončnost. Po polaganju rok in ponavljanju “nikoli ne reci nikoli”, se še vedno držim obljube, da bo stvar pač izginila v roku dobrih dveh mesecev. Ampak. Možgani so sužnji Freuda, napol prostitutki, napol superzvezde in ko se vmeša še srce v vsej svoji zadeti vehemenci, mi je vsega dovolj.

Primerjava z živalmi torej ni naključna. In mi povsem ustreza. Nedvomno kot kopija U2 kitare. Žal je edina telefonska številka, ki se je spominjam moja lastna. Temu se reče selektivna narcisoidnost. Is it any wonder I don’t know what’s right?

V originalu premore tale pravljica eno najbolj seksi glasbenih uvertur, kar se tiče mene. Garbage so me mamili večino časa na začetku faksa in me še vedno spravljajo v zanimive položaje zamaknjenosti. In odmaknjenosti. Škoti znajo biti taki. Še posebej z Only Happy When It Rains, ker me spravlja v smeh. Čudno bitje, jap. Najbolj patetična besedila iz ust Shirley so danes tako…neresno komična, da boli glava. Violate all the love that I’m missing…so not. Vseeno pa spodbujajo žgečkljive spomine, ko se je po celodnevnem potenju ob štiridesetih stopinjah ravno pravi čas strgalo nebo. In je bilo med vožnjo preveč umirjeno opazovati kaplje na oknu. Preveč popolno. Ko si dokončno zadovoljen z nastalo situacijo in si želiš zbežati povsem drugam. Od sebe, od tebe, v kožo drugega, na drug konec sveta in v neznan časovni pas. Preskočiti samega sebe iz ene perfektne situacije v drugo, brez vmesnega odmora ali spomina. As time goes by…mine deset, dvanajst let in veš, da ne bi šel nikoli več nazaj, ker hoja z bosimi nogami ne bi bila več ista na tisti poti. Samo še naprej, med neprespane noči zaradi istospolno usmerjene komarčice, trobljenja sredi noči, padanja knjige iz naročja, praznega slikarskega platna, med blond pramene, z vodo ob postelji, umetno klimo, merjenja filmskega plakata in udarca mezinčka v rob stola. Potem pa skorajšnja “o ti pi…!”. Danes ponoči je imel veter zvok po morju.

Ključi so hecna zadeva. In danes sem jih dobila. V treh različicah. Zato je bilo danes sonce še posebno blond seksi. Zato se grem zabavat z Njo. Ona mi itak da. Vedno in povsod. The bitch is in the mood! Pa čeprav je bila včerajšnja uvertura prenaporna. Kdaj pa ni? Četudi se nekdo seli v Španijo kar tako, ker nima drugega dela. In ima neizmerno zoprne paparazze okoli sebe. Tisti, ki me je skoraj oslepil, naj se pazi. Naslednjič ostane brez leče. Aja, pa srečna sem, samo da tega še ne vem.

Sem danes. Ker je bilo včeraj preveč vsega in nisem edina, ki čuti posledice “mladostniške razposajenosti”. Se pa zelo dobro spominjam, da se je vrtel tale komad v popolnoma primernem trenutku in je bilo res easy like sunday morning. Katerega leta že so bili Faith No More v Sloveniji? Vem, da sva se z Jimom Martinom srečala na prehodu pri Nami, jaz s čeljustjo do tal in on z najbolj ozkimi kavbojkami na svetu. Jap, poleg tega se mi lušči nos. Life’s good.

Jap, se je bilo treba podrediti nostalgiji La Femme Nikita in Peti Wilson, ki se v teh zzz popodnevih znova rotira po komercialki. Jaz uživam in se smejim nad že pozabljenimi videokasetami, ki veljajo za moje lovilce prahu desnega kota sobe in se jim te dneve obeta častna upokojitev. Fluke in njihov Absurd pa so nekoč zelo dobro deli mojim ušesom na poti do faksa. Pussycats, dolgi aaaaa vzdihljaji in Doc Martens. Yes, indeed.

Pic source

Čeprav me opozarjajo, da imam že precej nespodobno razmerje z nekom, je res, da nekako funkcioniram od druge do šeste samo še zaradi tega. Poleg tega je danes mali petek in vikenda sploh ne bo, pa se bom poslužila najljubšega stavka mojega manekena…dol mi visi! In ja, super je, če si predviden za sestanek ob osmih in ga končaš deset do osmih. Policaji na vsakem ovinku me ne motijo več, možno je, da jaz motim njih (Pascal in njegov fiktivni iztegnjeni sredinec). Menda imam nizek pritisk, kar je pravzaprav najboljša novica danes. Alanis ima pa nov album. Ampak jaz še kar vztrajam pri Fridinem Benediction and Dream. Shit.

Pic source

Location: Laibach; Date: 7/10/2008; Starring: The Girl vs. The Babyboy; Event: How sexy can Robert get or is it true that Gale Harold is celebrating his 39th birthday?

Can you lick my wounds please? Can you make it numb? And kill the pain like cortizone. And grant me intimacy. How’ll we split your chromosomes.

Pic source

Kako čarobno je srečati prijatelje po stotih letih in se brcati pod mizo. Sami divjaki, v ozadju pa mogočna drevesa, ki se nam klanjajo. Pogrešam manekena, ki se po vsej verjetnosti sprehaja po catwalku z nadutim obrazom, pogrešam oba bambija, ki nekje na plaži srebata hladno pivo, pogrešam gospoda L.-ja, ki to več ni in pogrešam gospodično M., ki se vedno smeji med štirimi stenami wc-ja. Njo pogrešam še posebno, ker ima name približno enak učinek kot redbull vodka. Posledice so vredne vseh nepravilnosti EKG-ja. Nekateri ljudje so tako čudoviti, da bolijo. Pomaga terapija v glasnih odmevih na zadnjih sedežih avtomobila. Butterfly Boucher. Gremo v Boston! Gremo na Dunaj septembra, na kolena, Zanjo!

Pic source

Ko vidiš od daleč korakati nekoga na tale bam-A-lam, mi skorajda ne uide nasmeh z obraza. In včeraj ni bil dober dan, niti v najmanjšem smislu, ker so se vsi pritoževali nad mojim asocialnim obnašanjem. Sem rekla, da je bil kriv pritisk. No, ja. Vsak izgovor je dober. Važno, da sem spala pri odprtem oknu ob spremljavi dežja. Več kot pet ur. Kako pohvalno.

Pic source