Neverland

Pogled na sumljivo luno, ki me sedajle gleda v posteriorno lateralni poziciji, me počasi opozarja, da bi bil po mesecu dni že skrajni čas, da neham tako intenzivno praznovati vsak god od Nikolaja naprej. Pa so me sami izgovori. Po kljubovalnem psiho prehladu še vedno vonjam samo pomaranče. In cedevito, ki mi je letela po celem pultu in delala potko za mano kot v pravljici. Najbrž ne bi smela pozabiti, da je treba po rogoviljenju vstajati v temo in si pričarati en nasmeh za četico tistih revežev, ki vsi sivi in kislih obrazov drvijo mimo mene na prvem jutranjem avtobusu. Jah, je treba “I’ll need a, a credit card that’s got no limit And a big black jet with a bedroom in it Gonna join the mile high club At thirty-seven thousand feet” v ušesih, da ne vidim in ne slišim.

Sem pustila divjake, da so spali na kavču, jim navila uro in jih pokrila z odejo, poslala pozdrave na Dunaj, ki me še vedno vznemirja, dala lupčka vsem bambijem, ki jim je veter na morju pihal v ledvice in spila prvo kavo ob 6.10. Fuj, joj, in podobno se spodobi samo za naju, ki se idiotsko reživa v parku, jaz brcam v listje, ker me ne moti in on brca v pločnik, ker se mu ne da.

Moji črni packi me že razvajajo, čeprav včeraj niso bili ravno v sorazmerju s cvetjem, ki mi je viselo v roki in nasmejalo vse mimoidoče. Jap, eni moramo imeti tisoč obrazov, devet mačjih življenj, varovano zasebnost, dvignjeno obrv, ko premišljujemo in dve gubi med očmi. Divjanje pa ne poneha, niti takrat, ko gre telo med sveže vonje in črne barve, srce pa nabija, kot da je čas prehiter, prepočasen, nedokončan in zlagan vsako minuto dneva. Nimam časa za zamaknjenost, za tisti “utihni, daj mir”, preveč je lepih ljudi, preveč zasvajajoče neljubezni in priprav na soočanja z resnimi agentki, uradniki, črnobelimi dolgočasneži, ki bodo uničevali moj nivo potrpljenja, porabili vse moje podpise in pokurili ves odvečen sladkor. Če dam gor očala, mi bo morda uspelo, da se nekaznovano infiltriram mednje in razglasim zmagoslavje nad papirnato vojno iz pekla.

Masaža še pride. Za trideset in petdeset minut, ker me znajo razvajati, ker mi vračajo ključe in napihajo 33 balonov in mi jih zaželijo 99 zračnih kot Nena (čas je da priznam, v tej tvoji modri kapi rad te imam), objemajo moje rumene blazine z zaspanimi očmi, se smejijo v neskončnost, pečejo kokice, pozabijo na trgajoče kitarske strune in se naslajajo nad poskusi senčenja. In ko začnejo boleti oči, odpirajo okna, da slišim Sternovo violino, ki igra pod balkonom. Baterije skorajda prazne, sezona pa se še niti ni začela. Preveč je objektov poželenja, minilo je že dvestotriinšestdeset dni, oktober pa postaja svinjsko seksi.

Mislim, da si zaslužim nekaj umazanije, glede na to, da se že dolgo nisem spotaknila ob svojo lastno stupid ass karakteristiko. Ker se je dan začel izredno dobro, je bilo pač pričakovati, da slej ko prej naredim kakšno traparijo, ki me bo spravljala naslednjih par mesecev v ne ravno zavidljiv položaj. Ja, res bi potrebovala en hladen tuš, ker stežka zardim tako hudo, kot sem danes. In so mi rekli, da so šla vsa leta garanja v nič. V parih sekundah. Oh, my. Indeed. Smeh naj bi me ozdravil, pa je le ublažil udarec zadrege za kakšne tri monitorske enote. Mislim, da bi morali ukiniti telefone, da bi se ljudje pogovarjali izrecno samo iz oči v oči. Ker je vsega kriv fucking redial, jaz se pa že sedem ur režim kot zmešana.

En pacek zame, ker sem prehlajena, da peče…

Location: Laibach - Trnfest; Date: 8/31/2008; Starring: Scandinavian blondes vs. MŠ; Event: Auf den Ästen in den Gräben ist es nun still und ohne Leben. Und das Atmen fällt mir ach so schwer. Weh mir, oh weh. Und die Vögel singen nicht mehr.

O, ja. Sem si ga zaslužila. Petehije v dokaz. Must love those CSI guys.

Sončna očala so šla ven, rupurut nazaj noter. Najbrž ni zdravo, če sediš ob šestih zjutraj na dežju in na boleč želodec piješ kavo. Ni važno, lahko je mrzlo ali toplo mleko. Hvala. On: rdeče oči imaš. Jaz: ti pa modre. Potem se pogovarjava samo še o številkah. Še pet tednov do, še par dni preden, pred enim mesecem sem, čez kakšnih 132 dni bo. On se reži, ker moram piti tako čudno kavo in me s prstom dregne v rebra. Predvidevam, da ti takšen mazohizem ugaja. Workaholic na polno, dokler ne iztečeta ves svinec in kadmij iz mojih žil. Se ti zdi, da gredo dnevi hitreje ali počasneje mimo tebe? Menda grem jaz mimo dnevov, hitrost je konstantna, le zavest dela neverjetne preskoke. Zadnji človek, ki me je vznemiril, je bil Tyler.

Pic source

Je ne pourrais pas souffle quand je vous ai rencontré. Vous êtes toujours la créature la plus belle que j’ai jamais rencontrée. Včasih je bolje, da veš, da bodo zaradi nespodobnih razmerij bolele mišice. Ker včasih je zabavno ljubiti, kot je Valmont ljubil Madame de Tourvel. Posmehljivo in nato z najtežjim ozadjem črnega neba, ki ti pljune v obraz in vznemiri sinusno krivuljo. Takrat je sprejemljivo, da boli srce in ko mine, mine za vedno. Za seboj pa pobere vse poglede, ki si jih upiral v tla, vse nasmehe, ki si jih prekril z dlanmi, vse utripe, ki so šli hitreje kot zanemarljiva decimalka v popolnem številu. Ko naslednjič dvignem oči, bo čudovito. Kot je čudovit Romain. Allons surfer! Six semaines supplémentaires. Merde!

Pic source

Še preden se je včeraj ukrivilo nebo, se je med ekstremnimi fizičnimi napori par mrčesa odločilo, da naredi samomor v mojem levem očesu. Ki je po nesramni posledici klime že tako ali tako krvavelo in jokalo pri vsakem najmanjšem vetrcu. Jah, prijeten pogled, ko vsi mislijo, da jokaš, v resnici pa hočeš samo kihniti. In ne gre. Zato sva se s Seniorjem odločila, da bova od zdaj naprej bojkotirala ameriške filme in gledala samo še francoske in španske stvaritve. Jaz, pod vplivom še sobotno sveže Emmanuelle Beart sem bila seveda kot otrok navdušena nad njegovim izzivom. Kajti moj Senior je car kot Paul Newman. In on že ve. Sem se pa odločila, da na podlagi dobrega soundtracka ne mislim več gledati najbolj depresivnih filmov na svetu. Pa če je notri sto dobrih tipov! Somersault in Sam. Aja, pa vse najboljše Miss Kidman. Shit, a ni ful soparno?!

Pic source

Love is passion, obsession, someone you can’t live without. If you don’t start with that, what are you going to end up with? Fall head over heels. I say find someone you can love like crazy and who’ll love you the same way back. And how do you find him? Forget your head and listen to your heart. I’m not hearing any heart. Run the risk, if you get hurt, you’ll come back. Because, the truth is there is no sense living your life without this. To make the journey and not fall deeply in love - well, you haven’t lived a life at all. You have to try. Because if you haven’t tried, you haven’t lived.

Yes, a girl is taking a big step in her life and yes, she is scared shitless. Damn.

Pic source

Jah, očitno samo jaz danes stiskam pesti zanj, kajti moja okolica je večinsko podvržena oboževanju Scolarijevih fantov. Stave so padle, jutri pa soočenje zmagovalcev in poražencev. V primeru moje izgube bom tudi jaz gledala takole milo. Ah. Ich habe ein falsches Gefühl.

Pic source