Neverland

Stone. Po domače Oliver Stone. Genialni perfekcionist. Po dokumentanih zapisih težak človek in za kamero eden najboljših režiserjev, ki se kot Hitchcock zelo rad sprehodi za kakšno sekundo v svojih filmih. Veteran vietnamske vojne nenavadnih političnih twistov, trikratni dobitnik oskarja in štirikratni nominiranec Ameriške akademije je z zadnjim izdelkom World Trade Center nekoliko razočaral (me blame it on Nicolas Cage), zato pa toliko bolj čakam na W., ki bo z Joshom Brolinom v glavni vlogi pljunil po Georgeu W. Bushu. Well, we’ll see. Najljubši, najbolj izpostavljeni sledijo…pa ne po vrsti.

Alexander. Colin Farrell ne bi nikoli smel imeti blond las, je skregano z logiko. In kot se za Stonea spodobi, sledijo cele vrste lepih, nenavadnih, karizmatičnih ljudi. Angelina Jolie se igra s kačami in ruskim (?) naglasom, Val Kilmer pijančuje, kot se od glave družine pričakuje, Jared Leto je homoseksualno lep, Jonathan Rhys Meyers zahrbtno zavidljiv, Anthony Hopkins pa stoji na svojem pedestalu iz preteklosti in pripoveduje zgodbo. Aleksander Veliki je najmogočnejši edino v prizoru s slonom, ko omahne v svoje slow motion rdeče morje zmešnjav med resničnostjo in sanjami.

Any Given Sunday. Backstage ameriškega nogometa, kateremu hoče dirigirati oslabeli Al Pacino, pa mu nagaja podjetna in pasja Cameron Diaz, cela kolonija razvajenih nogometnih zvezdnikov z Jamiejem Foxxom na čelu in Dennis Quaid, ki je žrtev nasilja s strani svoje dominantne žene. James Woods je samo utelešenje največjega packa, Matthew Modine pa skorajda puritanec. Ker se zanimam za ameriški nogomet približno toliko kot Amiji za naš “soccer”, je zgodba toliko bolj dobrodošla, ker Stone zopet razgalja ozadje, ki nima niti najmanjše zveze s tistim, kar vidijo rednecks na tv sprejemnikih. In naši evropski manekeni niso nič boljši, le da še nihče ni posnel filma o njih (Goal! ne šteje).

 

 

 

 

 

 

Natural Born Killers. O, ja! Podivjana Woody Harrelson in Juliette Lewis naredita iz Bonnie & Clyde pravljico za lahko noč in se predstavita kot prva reality show morilca. Nenavadna režija fotografije, značilna za Stonea daje psihadelični pridih pri spremljanju zgodbe, ki se iz tragičnosti prelevi v stupidni, medijski cirkus Roberta Downeyja Jr. in zabavno nesposobnost Toma Sizemorea in Tommyja Leeja Jonesa. Noro. Morilski roadtrip.

 

 

 

 

 

 

Wall Street. Gordon Gekko je primat vseh japijev borznih hiš in Michael Douglas blesti, kot ni že dolgo pred in po tem. Charlie Sheen nastopi kot naivnež, se metamorfozira v dobro kopijo svojega učitelja, se utaplja v gelu za lase, kadi cigare, lakomno nabira denar in izničuje črtice, kot se za uspešnega borznega posrednika spodobi. Za eno samo črtico sem te imel, potem pa zasuk. Fanta sreča pamet in Gekko povleče še kaj drugega kot izbrane kubanke. Nalašč za trenutno stanje svetovne borze. Menda se uči iz napak.

 

 

 

 

 

 

U Turn. Peklenski roadtrip Seana Penna v vlogi zgube, ki dolguje denar in niti ne ve, ali beži ali ne. Da se mu pokvari avto sredi najbolj čudaškega mesta/vasi, ga ne spravi toliko v obup, kot snidenje z Jennifer Lopez in njenimi oblinami. Nick Nolte je perfekten psihopat, Billy Bob Thornton tako ogaben, da se ga vonja skozi zaslon. Vloga Claire Danes je tako mini, da ob njej zbledi še tako dober narcističen nastop Joaquina Phoenixa. Film nervira ravno do tiste meje, ko ga moraš zanalašč pogledati do konca. Itak je zame vedno perverzna ideja, da J. Lo ne konča dobro.

 

 

 

 

 

 

 

Platoon. Še vedno moj najljubši Stoneov film. Po Apocalypse Now drugi najboljši vojni film. Charlie Sheen sede v helikopter in se poslovi s Samuelom Barberjem. Tom Berenger je srhljiv brazgotinec in Willem Dafoe spolno neopredeljen revež, ki krasi plakat filma s tistimi dvignjenimi, krvavimi rokami. Nepozaben prizor, ker se je Stone zopet poigral s počasno tehniko. In v vojni sta vedno dve resnici.

 

 

 

 

 

The Doors. Jim Morrison vstane od mrtvih v podobi Vala Kilmerja in naredi lep pregled svojega življenja. O resničnosti navajanj dogodkov je bila s Stoneom cela polemika, ker so se pritoževali vsi povprek, pa neka grozna filozofija o Lizard Kingu sploh nima smisla. Bila so sedemdeseta, bile so droge in seks in glasba. The end. In legenda je rojena. Film je must see, že zaradi soundtracka, tisto sedenje po puščavi pa je bilo najbrž vredno navdiha. Ker drugače ne bi bilo Riders On The Storm.