Neverland

David Fincher nedvomno spada med moje najljubše režiserje. Wonder Boy, ki je svojo kariero začel s snemanji videospotov za Madonno (damn), Aerosmith (oh yeah), Paulo Abdul (whatever), The Rolling Stones (khm), Georgea Michaela (suck me), Billyja Idola (f… me) in še mnogo drugih, se njegova MTV-jevska odvisnost prenesla v temačnost in klavstrofobijo filmov, ki jih je posnel. Somewhere over the rainbow pa…

The Game. Sean Penn s skrajno temnimi lasmi priredi mojstrsko praznovanje bratu Michaelu Douglasu, ki nekje na polovici zgodbe izgubi sposobnost ločevanja med realnostjo in tekmovanjem za življenje. Da mu nervozno utripa tista frontalka na čelu, je druga vrste vzdržljivosti. Bo eksplodiral ali ne? Adrenalinski šok, ki na koncu preseneti vse. Deborah Kara Unger je tipično/kanadsko/crashevsko/blond pika na i. Very marry. Hja, bogataši si privoščijo.

Alien 3. Sigourney Weaver ni več prestrašena Ellen Ripley, ampak si obrije glavo in se iz oči v oči sooči z zoprnim osmim potnikom. V večini angleška posadka s svojo rigidnostjo še toliko bolje pričara njen nasmešek na obrazu. Uši gredo, rotvajler tudi. Žrtvovanje je sicer povsem logična izbira, seks z nezemeljskim bitjem pa je prikazan v sluzasti verziji. Dobesedno. Ženska pade v lužo sluzi in hopsasa. Let’s do some little mean bastards!. H.R. Giger si najbrž ploska.

Ok, Se7en me je dodobra podučil o sedmih smrtnih grehih. Prej sem imela probleme z desetimi zapovedmi, ampak posledice so najbrž podobne, hehe. Morgan Freeman je glavca as usual, Brad Pitt nekoliko zaletavo dete, Kevin Spacey pa uncredited in viden šele v drugi polovici filma. Philadelphia s svojim muhastim vremenom je seksi, dež je seksi, fotografija svinjsko seksi. John Doe brez prstnih odtisov je genialen, kader v zaključku skoraj poetski. Wrath, bitch!

Fight Club. Tyler Durden spada med najboljše filmske like ever. Like…ever! Dvojnost človeške osebnosti, shizofrenija, psihopatološka zavrtost…Freud would be one happy camper on this one. No, pa se igrajmo s pištolo v ustih. Pa si zlomimo par členkov na obrazih. Edward Norton izredno rad jeclja in cinca kot ranjena balerina na steroidih in v tutuju, še raje pa ima twisted preobrate. Primal Fear, anyone?

Panic Room. Jodie Foster je bosa, hitra kot srna, v grlu čutiš utrip njenega srca, v tistih par kvadratih skrite sobice pa eno tako mini anksioznost. Tako, ki se z obtičanjem v dvigalu sploh ne more primerjati. Forest Whitaker ni več tako velik, ko punca dobi pištolo v rokice. Say “Fuck”. Fuck. No. Say “Fuck Off”. Fuck Off.

Zodiac. Ok, da je Robert Downey Jr. gledljiv v absolutno vseh pogledih je nenapisano pravilo, čeprav je film nekoliko so so. Za Jakea Gyllenhaala stalno misliš, da bo iz njega izbruhnila imitacija Donnieja Darka, da imajo skrivnostni klici kakšen poseben pomen, da se celo izve, kdo je bil v resnici Zodiac Killer. Namigi so zanimivi, kajenje v filmu povsem necenzurirano. Na koncu pa…blow me. Ok, RDJr me lahko.

Sledi The Curious Case of Benjamin Button s Fincherjevim hišnim. Pittom, that is. Juhej?