Neverland

“Pravil je, da so psi hlapčevski in nezvesti, da so mačke oportunistke in izdajalke…” Tako sem se smejala še nekaj trenutkov med razbeljenimi stenami in poskusila izbrisati še zadnji spomin na prasko, ki mi je bruhala ogenj na notranjosti prsta. Neverjetno, v kakšne ekstreme se spuščam zadnje čase. Če se jih spomnim na koncu stopnic, je še toliko zanimivejše.

Kajne? Imela sem klic, ki ga v življenju najbrž nikoli ne pozabiš in vsakič, ko zazvoni telefon, si obupano želiš slišati tisti glas vsaj še enkrat. Grozljivo čustvo, ki me bo spremljalo v neskončnost. Po polaganju rok in ponavljanju “nikoli ne reci nikoli”, se še vedno držim obljube, da bo stvar pač izginila v roku dobrih dveh mesecev. Ampak. Možgani so sužnji Freuda, napol prostitutki, napol superzvezde in ko se vmeša še srce v vsej svoji zadeti vehemenci, mi je vsega dovolj.

Primerjava z živalmi torej ni naključna. In mi povsem ustreza. Nedvomno kot kopija U2 kitare. Žal je edina telefonska številka, ki se je spominjam moja lastna. Temu se reče selektivna narcisoidnost. Is it any wonder I don’t know what’s right?