Neverland

V originalu premore tale pravljica eno najbolj seksi glasbenih uvertur, kar se tiče mene. Garbage so me mamili večino časa na začetku faksa in me še vedno spravljajo v zanimive položaje zamaknjenosti. In odmaknjenosti. Škoti znajo biti taki. Še posebej z Only Happy When It Rains, ker me spravlja v smeh. Čudno bitje, jap. Najbolj patetična besedila iz ust Shirley so danes tako…neresno komična, da boli glava. Violate all the love that I’m missing…so not. Vseeno pa spodbujajo žgečkljive spomine, ko se je po celodnevnem potenju ob štiridesetih stopinjah ravno pravi čas strgalo nebo. In je bilo med vožnjo preveč umirjeno opazovati kaplje na oknu. Preveč popolno. Ko si dokončno zadovoljen z nastalo situacijo in si želiš zbežati povsem drugam. Od sebe, od tebe, v kožo drugega, na drug konec sveta in v neznan časovni pas. Preskočiti samega sebe iz ene perfektne situacije v drugo, brez vmesnega odmora ali spomina. As time goes by…mine deset, dvanajst let in veš, da ne bi šel nikoli več nazaj, ker hoja z bosimi nogami ne bi bila več ista na tisti poti. Samo še naprej, med neprespane noči zaradi istospolno usmerjene komarčice, trobljenja sredi noči, padanja knjige iz naročja, praznega slikarskega platna, med blond pramene, z vodo ob postelji, umetno klimo, merjenja filmskega plakata in udarca mezinčka v rob stola. Potem pa skorajšnja “o ti pi…!”. Danes ponoči je imel veter zvok po morju.