Neverland

Čas popolne odsotnosti in pozabe. Je tu. In sredi noči niti slučajno ne znam več prebrati partiture za piano, če še tako tipam za notami. Adagio assai? Ker sem se za nekaj časa ločila od vizualnih razvad in pogrešam izumetničeno črnobelo ozadje.

Sledil je ravno takšen občutek, ko se mi je čelo orosilo ob stranskem oknu na avtobusu med vožnjo skozi Nico. Prvega obiska se niti ne spominjam. Proti koncu druge dekade življenja je bil moj čas kot slab naslov tv žajfnice. The young and the restless, the bold and the beautiful, days of our lives, passions, as the world turns…nekje vmes pa požiranje kvazi psihologije Eszterhasovih scenarijev in Lili Novy. Drugega obiska se spomnim, ker me je že oplazilo rahlo spogledovanje z nespečnostjo in stalnim nemirom. Leta, geriatrična poslastica. Ulične svetilke so še svetile, morda se mi je samo zdelo, da je vsa avenija obarvana oranžno kot ob poznem popoldanskem soncu. Med palmami pa prividi in dolgi sprehodi alžirskih nočnih spremljevalk, v kratkih krilcih in s cigaretami med prsti. Mislim, da do takrat še nikoli nisem videla toliko lepih in praznih obrazov.

Pred veličastnim odhodom sem precej nepazljivo dopustila, da mi je šel laser trikrat skozi že tako oskrunjeno levo oko zaradi klime, kar je nadvse zabavalo vse moje sotrpine. Predvidevam, da je bila to kazen za madžarsko-angleško popačeno verzijo seminarja, ki je resno načel mojo profesialno koncentracijo. Z nekom se ne bova videla več kot en mesec in obema se bo v tem času strahovito zavrtelo življenje. Nikogar nisem objela, ker sem bila preveč utrujena. Ker je bilo po desetih tednih pričakovati, da se znam pokvariti tudi jaz. Kot aparat, kot rutinski objekt bi še zmogla nekaj fizičnega valovanja, medtem ko možgani…Bye bye.

Tako sem nezavedno ponavljala mantro “all over me” med največjo vročino sredi betona in Einstein-Rosenovega mostu, ki se ji po domače reče “Celovška psica od ceste” in ugotovila, da je tokrat morda zadnjič, ko sem si izbrala najbolj neumno uro za vračanje domov…pa niti domov ni več tisto. Jap, fuck damn! Navsezadnje je ves volumen moje absolutne kocke popolnoma napačen, medtem ko odštevanje ustreza vsem podrtim svetovnim rekordom moje prevzetnosti. Carly Simon je bila po letnicah prehitra za opis mojega karakterja, zmotila se pa ni. No ja, glasbe najbrž ne bom več poslušala tako naglas, pa dvomim da bo to dobro za moje srce. Zato grem in ne zavidam nikomur, ki se je že vrnil. Včasih je treba sanjariti tudi z odprtimi očmi. Nate pa pomislim vsakič, ko se bo zaustavil veter. Ja?

“Včasih se česa ne da povedati.”

Priredbe, da ali ne? Nekaterim se posreči, nekateri se nadgradijo, nekaterih ne bi smeli posneti. Zadnje veliko razočaranje je Bionic Woman na komercialki, tako beyond boring, da Lindsay Wagner s frizuro iz 70.-ih izgleda seksi. O, ja. Shake me like a British nanny, like…again! 

Stargate je film s Kurtom Russellom, ki mu vojaške vloge pristajajo (kot bi mu jaz) in s takrat še suhim Jamesom Spaderjem, ki v puščavi naletita na hermafroditsko/transvestitsko bitje Ra iz preteklosti ali prihodnosti, who knows? Jaye Davidson JE moški in nepozaben iz kultnega The Crying Game, jap. Stargate SG-1 je serijsko uspešno nasledil MacGyver Richard Dean Anderson in se obdržal celih deset let na malih ekranih. Največji minus je spolno nedefinirano bitje Teal’c z ustnicami anafilaktičnega šoka po piku čebele. In ose. Ali dveh. Sledijo ne tako uspešni spin-offi Atlantis, Infinity in celo načrtovani Universe. Ajoj. Film zmaga.

Čeprav je imel Lynch že kultni status na filmskem platnu, se je z nadaljevanko Twin Peaks zapisal med najbolj freaky interpretacije sedme umetnosti ever. Večina glavnih igralcev (Kyle MacLachlan, Sheryl Lee, Ray Wise) se je poigravalo s človeško psihologijo še v filmu TP: Fire Walk with Me, ki je mimogrede na platna izpljunil še fantastičnega Davida Bowieja in lepotnega Chrisa Isaaka. Zadevi sta rezultatsko precej podobni, zato ne bom rekla, kaj je boljše. Bob vsekakor. Pa morda bi bilo zanimivo še kdaj skočiti v mestece Snoqualmie v zvezni državi Washington, kjer so snemali “dvojčka”.

The X-Files so svojo prvo epizodo predvajali na moj XX. rojstni dan in čeprav je šele takrat zelo nova in neizkušena komercialka odkupila ne vem koliko sezon, sem se s Foxom Mulderjem in Dano Scully spoznala že na Pro 7. Kako fanatično smo drli na tisti ubogi kavč vsak petek (menda, da je bil), je že skorajda pozabljeno. Film Fight the Future je skorajda sproduciral poljub med agentoma, a se Chris Carter ni prodal romantiki in zahtevam občinstva. Ko se je poslovil David Duchovny, je bilo kljub nadomestnemu (in skrajno delicious) Robertu Patricku jasno, da gre serija h koncu. Letos pa nov film I Want To Believe, ki je zopet nostalgično pobrenkal po mojih strunah. No ja, vsak ima svoj fetiš.

Hm. Vsi vemo za Farrah Fawcett, ki je z nepozabno frizuro vznemirjala marsikaterega mladca v poznih sedemdesetih. Angelčke so pod nadzorom glasu Charlieja/Johna Forsythea (ja, Blake Carrington iz Dynasty) spretno nameščali okusom moške populacije, čeprav me možačasta Kate Jackson še danes nekoliko bode v oči. Indeed. Novo generacijo so v dveh filmih prevzele zabavna Drew Barrymore, moja najdražja Lucy Liu in nekoliko štorasta Cameron Diaz, ki jo je v drugem delu Demi Moore povsem povozila, zasenčila, you name it. Ok, film ima zanimiv soundtrack in kot že omenjeno, Demi Moore, ki pride iz morja z boardom pod roko. Da ne naštevam kup lepih mladcev in Crispina Gloverja.

Dvoma tu sploh ni! Televizijski Miami Vice bi pač moral ostati nedotakljiva svetinja. Sonny Crockett in Ricardo Tubbs sta lahko samo ena. Jan Hammer in njegova otvoritvena glasba, Ferrariji, ki so sezonsko menjavali oblike in barve, Armanijeva garderoba in tisoče posnemovalcev, ki so nosili bele espadrilje, he he. Film iz leta 2006 s Colinom Farrellom ima sicer perfektno fotografijo in zasvajajočo Gong Li, potem pa v to vtakneš Jamieja Foxxa, ki si neprestano oblizuje ustnice in te vse mine. Poleg tega je scenarij totalna polomija, ker ne premore niti najmanjše kemije med Crockettom in Tubbsom, kot je bilo to značilno za serijo. Serija absolutely wins!

Luc Besson je evropski wunderkind, La Femme Nikita je z Anne Parillaud še vedno eden najboljših francoskih, akcijskih filmov. Je temačen, boleč, hiter in nepredvidljiv. Stranski karakterji (Tcheky Karyo, Jean-Hugues Anglade, Jean Reno) so seksi, kot so Bessonovi možgani. Serijo so sicer snemali pod okriljem ameriške produkcijske hiše, posneta pa je bila v celoti v Torontu, večinoma s kanadskimi igralci. Glavno vlogo Nikite je prevzela neznana Avstralka Peta Wilson, ki je hitro prevzela občinstvo s svojimi modrimi očmi. Čeprav je zgodba grozno šepala, je imela serija nepozabno glasbeno ozadje in se obdržala na tv ekranih štiri leta. Parillaud versus Peta? Don’t ask, don’t tell.

Sex and the City. S Seniorjem sva vsak četrtek sedela kot dva debila pred ekranom in crkavala od smeha. In ugibala, katera od štirih junakinj je najbolj normalna. Ko je on neumorno navijal za Carrie in jaz za Charlotte, sva oba ugotovila, da imava najraje sekvence s Samantho in da naju najbolj nervira Miranda. Pojavil se je Mr. Big ( zaradi katerega še vedno sumim, da so nastale izpeljanke McDreamy, McSteamy) in kar naenkrat vsi Mr. Small-i tega sveta niso bili več dovolj. Ker se povsem pristransko držim naklonjenosti seriji, do danes še nimam namena videti filma. Kritike so mlačne, še posebej, če ti nekdo reče, da je film “srčkan”. Jap, potem ga lahko kar obdržijo.

Pravzaprav se spomnim svojega prvega Robina Hooda v obliki Errola Flynna, toda televizijski Robin of Sherwood je bil najprej črni Michael Praed, ki ga je nadomestil svetlolasi Jason Connery. Pred/po pa še tisoče izpeljank tega gozdnega škrata v pajkicah, ki jemlje bogatim in daje revnim. Kevin Costner z angleškim naglasom? Ojoj. Da je šel film kolikor toliko uspešno skozi, se Costner lahko zahvali le svoji takratni super priljubljenosti. Morgan Freeman z brazgotinami je spominjal na Seala in reševal film, medtem ko je Alan Rickman delal norca iz sebe. Bolj zabavna je bila Brooksova parodija Men in Tights, kateri si se lahko vsaj nasmejal. Butasto, pa vendarle.

Christopher Reeve je nepozabno upodobil stripovskega junaka in najbrž vsak pomisli nanj še danes, če omenimo piflarskega, nerodnega Clarka Kenta s tisto svojo grozno prečko. Poleg tega je Lois Lane ena in edina le v podobi Margot Kidder. Marlon Brando, ah, too much. Od raznih televizijskih priredb, od Superboyjev naprej, mi je še vedno najbolj pri srcu serija Lois & Clark: The New Adventures of Superman. Dean Cain je pač lep moški, Teri Hatcher pa zabavna. Smallville, v katerem leta zdrav kmečki fant Tom Welling, me enostavno ne pritegne, Supermanova puberteta pa še manj.

Indiana Jones je bil fenomen Lucas/Spielberg naveze, ki je Harrisona Forda ustoličil med superzvezde in nepozabne avanturistične junake. Sean Patrick Flanery, ki se je postavil v kožo mladega Indiane (v tretjem filmu je bil to River Phoenix), je bil prijeten na pogled, ne spomnim pa se, če je bil tako hudomušen kot Ford s tisto brazgotino na bradi. Še najbolj zanimiva je bila epizoda z Mata Hari, ki jo je odigrala čudovita italijanska igralka Domiziana Giordano. Indeed.

David Hasselhoff je bil frajerski Michael Knight in z govorečim Trans Am Pontiacom reševal svet in osvajal punce. Njegova ovčja frizura v spin-offskih filmih ni bila več toliko zanimiva, letošnji pilot k seriji pa je pocrkljal še enega lepotca, Justina Brueninga, ki tokrat vozi povsem preurejenega Forda Mustanga. Kitt je nekoč govoril z glasom neznanega Williama Danielsa, sedaj se za njim začasno skriva Val Kilmer. Bom rekla, da ima stara serija še vedno prednost.

Moška verzija Charlie’s Angels je bila serija Mission: Impossible, ki je na televiziji kraljevala slabih sedem let in združila zakonca Martina Landaua in Barbaro Bain. Obuditev druge generacije z lepim Antonyjem Hamiltonom, ki je svoj pečat pustil v prav tako vohunski seriji Cover Up je bila slabo sprejeta in po hitrem postopku tudi ukinjena. Pravi boom je povzročila filmska priredba s Tomom Cruiseom, ki se je že štirikrat preizkusil kot agent IMF-a Ethan Hunt, na žalost z vsakim poskusom slabše.

Roger Moore je svojo pripravniško dobo pred nastopom kot James Bond najprej opravljal v seriji The Saint, kjer je s svojim čarobnim pogledom Simona Templarja spravljal ženske v nezavest, zoprneže pa za zapahe. Simon Dutton v osemdesetih je bil na dobri poti, da uniči sloves srceparajočega agenta, druga zgodba pa je Val Kilmer. Njegova kameleonska predstava v filmu iz leta 1997 je bila čisto privlačna, družbo mu je delala simpatična Elisabeth Shue, vse pa je pokvaril Rade Šerbedžija. Človek je tako predvidljiv, da je že dolgočasen.

Edgar Rice Burroughs je imel presenetljivo domišljijo, nekje v džungli si je izmislil “opičjega človeka” z imenom Tarzan, ki se vihti po drevesnih vejah, je močan kot lev, njegova najboljša prijateljica je opica in kriči kot, da bi ga bolele dimlje. Iz prejšnjega tisočletja je najbolj znan v podobi Johnnyja Weissmüllerja, meni (in naši materi) najljubša izvedba pa je Greystoke: The Legend of Tarzan, Lord of the Apes. Ja, Christopher Lambert je pač “primeren” za marsikatere oči. V televizijskih oblikah so se pojavljali sami izklesani blondinci (nimam sploh nič proti), Joe Lara, Wolf Larson in nazadnje CK model Travis Fimmel. Kljub ljubkovanju mojih oči se s filmom pač nimajo šans primerjati, oh no.

The Untouchables je bila zanimiva serija o boju proti organiziranemu kriminalu (ja no, “smetarski posli in to”, bi rekel Tony Soprano), kjer je legendarni hollywodski igralec Robert Stack stal na pravi strani zakona in si z brzostrelkami čistil pot pred mafijo. Film Briana De Palme ima danes najbrž že kultni status, ker je utrl pot Kevinu Costnerju, obudil kariero Seana Conneryja in predstavil najbolj prepričljivega Ala Caponea vseh časov - Roberta De Nira. Z oskarji ovenčana mojstrovina definitivno zmaga.

In zopet Christopher Lambert. Njegov stavek “There can be only one.” je spremljal soundtrack Queenov, mi smo jokali ob še tako patetični skladbi, kot je Who Wants to Live Forever, Connor MacLeod je bil škotski fenomen večnega življenja, dokler se v petem delu ni zapletel v lastno dolgočasje. Občasno se je pojavil tudi v seriji bratranca Duncana MacLeoda, ki je uspešno vihtel svoj meč kar šest let. Lambert ali Adrian Paul? Oh, please.

David Fincher nedvomno spada med moje najljubše režiserje. Wonder Boy, ki je svojo kariero začel s snemanji videospotov za Madonno (damn), Aerosmith (oh yeah), Paulo Abdul (whatever), The Rolling Stones (khm), Georgea Michaela (suck me), Billyja Idola (f… me) in še mnogo drugih, se njegova MTV-jevska odvisnost prenesla v temačnost in klavstrofobijo filmov, ki jih je posnel. Somewhere over the rainbow pa…

The Game. Sean Penn s skrajno temnimi lasmi priredi mojstrsko praznovanje bratu Michaelu Douglasu, ki nekje na polovici zgodbe izgubi sposobnost ločevanja med realnostjo in tekmovanjem za življenje. Da mu nervozno utripa tista frontalka na čelu, je druga vrste vzdržljivosti. Bo eksplodiral ali ne? Adrenalinski šok, ki na koncu preseneti vse. Deborah Kara Unger je tipično/kanadsko/crashevsko/blond pika na i. Very marry. Hja, bogataši si privoščijo.

Alien 3. Sigourney Weaver ni več prestrašena Ellen Ripley, ampak si obrije glavo in se iz oči v oči sooči z zoprnim osmim potnikom. V večini angleška posadka s svojo rigidnostjo še toliko bolje pričara njen nasmešek na obrazu. Uši gredo, rotvajler tudi. Žrtvovanje je sicer povsem logična izbira, seks z nezemeljskim bitjem pa je prikazan v sluzasti verziji. Dobesedno. Ženska pade v lužo sluzi in hopsasa. Let’s do some little mean bastards!. H.R. Giger si najbrž ploska.

Ok, Se7en me je dodobra podučil o sedmih smrtnih grehih. Prej sem imela probleme z desetimi zapovedmi, ampak posledice so najbrž podobne, hehe. Morgan Freeman je glavca as usual, Brad Pitt nekoliko zaletavo dete, Kevin Spacey pa uncredited in viden šele v drugi polovici filma. Philadelphia s svojim muhastim vremenom je seksi, dež je seksi, fotografija svinjsko seksi. John Doe brez prstnih odtisov je genialen, kader v zaključku skoraj poetski. Wrath, bitch!

Fight Club. Tyler Durden spada med najboljše filmske like ever. Like…ever! Dvojnost človeške osebnosti, shizofrenija, psihopatološka zavrtost…Freud would be one happy camper on this one. No, pa se igrajmo s pištolo v ustih. Pa si zlomimo par členkov na obrazih. Edward Norton izredno rad jeclja in cinca kot ranjena balerina na steroidih in v tutuju, še raje pa ima twisted preobrate. Primal Fear, anyone?

Panic Room. Jodie Foster je bosa, hitra kot srna, v grlu čutiš utrip njenega srca, v tistih par kvadratih skrite sobice pa eno tako mini anksioznost. Tako, ki se z obtičanjem v dvigalu sploh ne more primerjati. Forest Whitaker ni več tako velik, ko punca dobi pištolo v rokice. Say “Fuck”. Fuck. No. Say “Fuck Off”. Fuck Off.

Zodiac. Ok, da je Robert Downey Jr. gledljiv v absolutno vseh pogledih je nenapisano pravilo, čeprav je film nekoliko so so. Za Jakea Gyllenhaala stalno misliš, da bo iz njega izbruhnila imitacija Donnieja Darka, da imajo skrivnostni klici kakšen poseben pomen, da se celo izve, kdo je bil v resnici Zodiac Killer. Namigi so zanimivi, kajenje v filmu povsem necenzurirano. Na koncu pa…blow me. Ok, RDJr me lahko.

Sledi The Curious Case of Benjamin Button s Fincherjevim hišnim. Pittom, that is. Juhej?

Robert DeNiro in Al Pacino sta prvič sodelovala v drugem delu Coppolove mojstrovine The Godfather, kjer se pravzaprav sploh nista srečela zaradi prepletanja zgodbe iz preteklosti. Leta 1995 sta pihala drug na drugega v Mannovi akciji Heat, kjer je bil DeNiro THE bad guy. Letos pa je Jon Avnet poskrbel za pravo poslastico. Righteous Kill je film, v katerem sta DeNiro in Pacino na pravi strani pravice in prav hudičevo dobro izgledata v kravatah. This one can’t be missed. ?‘Cause…When you walk outside, watch your back.

Let’s play. If I take you from behind, push myself into your mind…

Location: Laibach - Trnfest; Date: 8/31/2008; Starring: Scandinavian blondes vs. MŠ; Event: Auf den Ästen in den Gräben ist es nun still und ohne Leben. Und das Atmen fällt mir ach so schwer. Weh mir, oh weh. Und die Vögel singen nicht mehr.

Eugene me zna razveseliti na tisoče načinov. Za tole poletje je poskrbela še bolj. Solo Melody je samo njen in rdeča obleka na odru samo zame. Tokrat ni bilo treba iti vse do Texasa za posladke. Jap, navkljub patetičnemu naslovu, je jasno, da je skrajni čas, da nekomu lahko tudi brez slabe vesti pokažeš sredinec. Jezik, hrbet, ni važno. Tako, kot me mehča najbolj neverjetna potomka Maltežanov, me je včeraj prav tako mehčalo čudovito bitje. Navkljub tlakovcem, ki krivijo gležnje, jap. Naj bo letos indijansko poletje še zame.

Allo me old china! Wot say we pop round the Jack? I’ll stand you a pig and you can rabbit on about your teapots. We can ‘ave some loop and tommy and be off before the dickory hits twelve.

Kako jih ne bi mogel imeti rad? Irce, Valižane, Škote, Angleže, mešane malo tu, malo tam. Otoški talent, ki zadnja leta tepta svetovno filmsko industrijo. Oskarji so tako veliko bolj zanimivi, ko na oder stopi Daniel Day-Lewis in se graciozno zahvali…v primerjavi z ameriškimi histeričnimi kolegi. Skupinski izkupiček: 9 nominacij za oskarja, 4 dobljeni, 12 Bafta nagrad. Neprecenljivo: Ralph Fiennes me je v The English Patient seznanil z najbolj seksi predelom na telesu. Keltska kri.

Daniel Day-Lewis (Don’t mind him. He used to be an Irishman.) & Alan Rickman (See? I’m as anatomically impaired as a Ken doll.)

Christian Bale (I know my behavior can be… *erratic* sometimes.) & Gary Oldman (You don’t own love. Love owns you.)

Sean Bean (Kill him. The man just won’t take a hint.) & Ewan McGregor (I will mangle your mind.)

Jeremy Irons (Don’t touch me; I’ll die if you touch me.) & Jude Law (Even if the door is open, the person you’re looking for may not be there.)

Anthony Hopkins (People don’t always tell you what they are thinking. They just see to it that you don’t advance in life.) & Ralph Fiennes (I am the magic man. I am your link to the subconscious. I have what you want. I can get you what you can’t have.)

“Pravil je, da so psi hlapčevski in nezvesti, da so mačke oportunistke in izdajalke…” Tako sem se smejala še nekaj trenutkov med razbeljenimi stenami in poskusila izbrisati še zadnji spomin na prasko, ki mi je bruhala ogenj na notranjosti prsta. Neverjetno, v kakšne ekstreme se spuščam zadnje čase. Če se jih spomnim na koncu stopnic, je še toliko zanimivejše.

Kajne? Imela sem klic, ki ga v življenju najbrž nikoli ne pozabiš in vsakič, ko zazvoni telefon, si obupano želiš slišati tisti glas vsaj še enkrat. Grozljivo čustvo, ki me bo spremljalo v neskončnost. Po polaganju rok in ponavljanju “nikoli ne reci nikoli”, se še vedno držim obljube, da bo stvar pač izginila v roku dobrih dveh mesecev. Ampak. Možgani so sužnji Freuda, napol prostitutki, napol superzvezde in ko se vmeša še srce v vsej svoji zadeti vehemenci, mi je vsega dovolj.

Primerjava z živalmi torej ni naključna. In mi povsem ustreza. Nedvomno kot kopija U2 kitare. Žal je edina telefonska številka, ki se je spominjam moja lastna. Temu se reče selektivna narcisoidnost. Is it any wonder I don’t know what’s right?

O, ja. Sem si ga zaslužila. Petehije v dokaz. Must love those CSI guys.