Neverland

Zadnje čase opravičujem svoj lastni mazohizem. Ker ne želim spati zaradi prelepih užitkov, ker vstajam prezgodaj, ko nikogar še ni, ker me zebe v roke, ker si sama določam, kdaj bo treba na dopust. Sanjam pa v zelenem. Prav komična je distanca tiste slabe pol ure, ki jo z odprtimi očmi in zaprto zavestjo preživim na poti do vsakodnevnega odpiranja trinajstih vrat. Ključavnic je nešteto in njihovo število nikoli ne upade.

Letalo je šlo nad mano kot nekoč Air Force One, tistih nekaj kilometrov nad menoj z vprašanjem. Demokrati, republikanci, vseeno. Clinton naj bi bil novi JFK, pa vseeno. Padal je dež, jaz z mojim modrim dežnikom in koncem Stoneovega filma, ki ga nisem smela izdati. Imam namreč najbolj poželjivega frizerja daleč naokoli, ki vznemirja mojo domišljijo. Letalo, v katerem si ti in utripajoča zvezda, ki se dela norca iz mene. Škoda, na beli podlagi vidim le še zelene pike.

Potem pa. Pogrešati nekoga, ki ti ni usojen, je težka svinjarija. Še toliko bolj nesramna, ker se je zavedaš. Prepričanje v to, kako diši ob dveh zjutraj, kako se smeji po tistem solo plesu s kozarcem v roki in kako se opoteka do postelje, ko sem jaz že zdavnaj prodana v drugo, težjo, resnično dimenzijo. Nekatere ljudi pač vonjaš in nekaterih ne. Kar pretrpijo oziroma zaužijejo tipke, ki se jih dotikajo njihove blazinice, je nespodobna šifra. Bi bilo toliko zanimivejše, če jim pustiš v svojo glavo ali ne? Te znajo navlažiti, kot se spodobi?

Veš, da sem in vem, da si. V naročju kuješ stavke, na obrazu neustavljiv nasmeh, dvignjena obrv, izbrana The Presets glasba. Ko se vrneš, je vse drugače. Strupi izgubijo svojo moč in utesnjenost majhnih prostorov izgine. Kako prijetno je biti s teboj v nesprejemljivem volumnu, brez neomejene količine dušika, kisika in se zavedati, da gre ljubezen skozi sinapse. No, očaranost. Nekoliko te pogrešam.