Neverland

By Frida Kahlo, leto 1944. Zaradi aktualnosti mi gospodična Magdalena Carmen Frida Kahlo y Calderón ne gre nikakor iz glave. Nimam pojma, kaj točno me tako privlači v njenih delih, morda dejstva iz filma leta 2002 s Salmo Hayek, katere solze, bolečine in neverjetna moč so predstavljala neizbežno privlačnost. Barve, za katerimi se ti cedijo sline in motivi, ki ti solzijo oči. Predvsem pa strast njenega življenja in posledično trpljenje. Morda me poti nekoč popeljejo v njen zapuščeni svet v La Casa Azul. Modre si želim in njenih odtisov v stenah, ter vzdihljajev, ki se niso rešili ujetništva štirih zidov. Ali vsaj toliko strasti, kot jih je zmoglo njeno krhko telo. Njen tango s Tino Modotti.