Neverland

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem v dar dobila tole Sladko življenje in še danes, ko me je tistih 169 minut prepričevalo, da se v Fellinijevo razdevičenje ne gre spustiti tako enostavno, je šlo vse skupaj po obrokih in z obveznim neugodjem mišic. Če bi šlo za Almodovarja…ni problema, lahko preživim 170 minut brez prekinitve, ker v njegovih filmih jokaš in se smeješ. Fellini je… en čuden…bom rekla drugačen…tič. Kar ni nič narobe s tem. Ima izredno razmerje s postavitvijo luči.

Življenje pravzaprav ni sladko, sladki so detajli. Striptiz ob spremljavi Patricie, Warholova Nico s svojim naivnim smehom in šepetanjem v nemščini, tesnoba ljubezni, beli mucki v laseh, cigareti v filmih, žalostna, a čudovita Anouk Aimée. Življenje je strastno le v trenutkih, ko moraš z daljincem upočasniti prizor fatalne Anite Ekberg, ki v Trevi fontani vrže glavo vznak in dobesedno ustavi čas za legendarno fotografijo. Vse ostalo je precej žalostno, na kar Fellini ves čas napeljuje s tragičnimi stranskimi liki. Anouk Aimée, samo utelešenje popolne psihološke stagnacije prizna z besedami: Ljubim te, rada bi bila tvoja žena, vendar sem kurba in to vedno bom. No, nekako tako gre najbolj žalosten in iskren prizor v filmu.

In če še kdo dvomi…Marcello ali Lex? Oh, please, don’t insult me. Po besedah Anite je bil Marcello kinda pussy, ko so sredi januarja snemali prizor v fontani. Ona, napol gola in on, z ribiškimi škornji in litrom vodke v krvi. Pussy, indeed. In ker se me zadnje čase redno naslavlja s pridevnikom “sladka”, naj izkoristim besede Gabrielle Cilmi…NOTHING SWEET ABOUT ME! Resno.

Pic source