Neverland

25. februarja ob pol treh zjutraj mi recimo ni bilo popolnoma jasno, zakaj neki Keri Russell postopa po Kodakovem odru. Po predstavitvi pesmi iz filma August Rush (pa mi gospel trenutno ne leži ravno), bi dala lupčka tudi Johnu Legendu, če bi le vedela, kakšna čudovita zgodba se skriva za vsem tem. Tudi Heitor Pereira ni izjema, kakopak.

The music is all around you, all you have to do is listen. In zaljubljenost v ta film se lahko prične. S prvim udarcem ob struno in s prvim dotikom bele klavirske tipke. Psevdonim August Rush je glasbeni genij, kot je bil nekoč Beethoven, Mozart in njihova glasba je čarobna. Moonlight Sonata, Mozartova srceparajoča Lacrimosa, valček Čajkovskega v Labodjem jezeru, celo uvertura Confide In Me od Kylie Minogue…wtf. Glasba je neverjetna zadeva.

Za takšne filme si želim, da bi trajali ure in ure, da me boli prsni koš in da bi imela izrabljene prstne blazinice vsaj za polovico toliko, kot jih ima nekdo, ki ga žgejo strune vsak dan, vsako uro vadbe. Ko se mali August nasmehne ob prvem tonu, ki ga privabi iz kitare, ko prvič sede za mogočne orgle in dvigne prste visoko v nebo, je sonce veliko bližje. Poleg tega po dolgem času Jonathan Rhys Meyers zopet govori v svojem materinem jeziku. Which is kinda important to me, indeed. Fastastično, bom rekla. Čeprav se nekdo zdajle smeji tej besedi.