Neverland

Popoldan se je prevesil v ležeren večer in mimo mene je stekel ves mesec. Kako utrujena, lenobna od vročine, ki mi je lepila majico na kožo, pa vendarle povsem zadovoljna s tem stanjem ugotovim šele, ko gre pol sveta okoli mene. Noč postane dan in obratno. In dnevi niti slučajno niso več privlačni kot nekoč. Razkrivanje skrivnosti prav tako ne.

Ko se je nenadoma stemnilo nebo in se mi je na obraz priklatil zlovešč nasmešek, željan po dišavah modrega dežja, mi je s svojimi očmi ljubosumno poudaril…vem, kako ti razbija srce. Še grom tam nekje v drugem statičnem svetu, potem pa kaplje z zvokom kamenja, ki je padal nad mojo glavo. Je težko razumeti in hrepeneti po nekaj tako lepem? Njegove oči so porumenele od zavisti. Enostavno je.

Bolelo me je telo, ki se je zlilo z rjuho. Naj sije perverzno in najbolj nesramno sonce, jaz nisem več obstajala. Izrezala sem se iz slike, manjkala na odru. Dimenzije sanj so dotakljive na konicah prstov in lahko jih okušam, kot sem pred urami okušala njega, ki je sedel nasproti mene, utrujen približno toliko kot jaz in si mel oči kot petleten otrok. Kako žalostno postane v trenutku, ko je jasno, da zunanje dihanje še vedno obstaja, ko mi v posteljo privleče razbeljen asfalt in utripajoče žile na vratu. Sekunde nazaj se je vse zdelo sladko. Egoistično intimno…kar je vrhunec užitka nezavedanja.

Šla bi, ker sem se šele vrnila. Ker pogrešam razmočene nogavice, ki so mi ljubko drsele na gležnje in drsanje po obrabljenih kamnih, ki se še kar trgajo pod vplivom časovne razlike. Evforijo stranskih ulic brez svetilk in dihanje skozi oči in kožo. Pogrešam utrip. In ja, še deset tednov do dopusta.