Neverland

Bilo so dnevi, predvsem noči, bil je dež in mene je zeblo na tisti kratki, gverilski postelji, s katere so mi vsake toliko časa pokukali prsti. Ni me tolažilo dejstvo, da Martenske ležijo nekje v najbolj oddaljenem kotu milijon kilometrov stran. Rjuhe so dišale po makadamiji. Jaz sem dišala po viharju.

Bagdad je imel rdečo luč na toaleti in meni se je zdelo, da sem ujeta nekje v podzavestni Lynchevi sobi. Nato pa na Karibe med črne pirate z najbolj belimi zobmi, da se mi je tožilo po mojih germanskih fantih. V Havani je Ernesto G. zlovešče pogledoval k meni vsakič, ko sem se vzpenjala po tistih nesramnih stopnicah umetne hacijende. Ah, življenje je včasih pregrešno dobro. Nekoliko sumljivo. Kljub zdrobljenim spominom in užitkom, ki me oblivajo vsakič, ko le pomislim na kaj…grdega…

Večina ljudi teče z dežja, jaz pa obratno. In ko se spotikam ob lastne madeže, ko si zaželim, da bi se mi petinštiridesetkilska Tajka s svojimi stopalci sprehodila po hrbtenici, postane oziranje nazaj mamljivo. Tako zelo, da gledanje na uro kaže na strašljivo dejanje minljivosti. Tudi potem, ko se ob prihodu znova zaljubim v Ljubljano in me oseba za volanom pusti, da moje misli odtavajo v najbolj žalostna besedila. …everybody’s empty…my whole world surrounds you… Najbrž sem ostala tam nekje, med tujimi vonji, med hipnotičnimi očmi in glasom, ki je odmeval izmenično z gromom na najbolj temnem predelu neba. Moje srce je nekoliko prazno.

Najbolj sladek je bil poljub na arterijo karotis ob 6.14. S konico jezika. Potem se ne spomnim več. Evforija je psica.