Neverland

Popoldan se je prevesil v ležeren večer in mimo mene je stekel ves mesec. Kako utrujena, lenobna od vročine, ki mi je lepila majico na kožo, pa vendarle povsem zadovoljna s tem stanjem ugotovim šele, ko gre pol sveta okoli mene. Noč postane dan in obratno. In dnevi niti slučajno niso več privlačni kot nekoč. Razkrivanje skrivnosti prav tako ne.

Ko se je nenadoma stemnilo nebo in se mi je na obraz priklatil zlovešč nasmešek, željan po dišavah modrega dežja, mi je s svojimi očmi ljubosumno poudaril…vem, kako ti razbija srce. Še grom tam nekje v drugem statičnem svetu, potem pa kaplje z zvokom kamenja, ki je padal nad mojo glavo. Je težko razumeti in hrepeneti po nekaj tako lepem? Njegove oči so porumenele od zavisti. Enostavno je.

Bolelo me je telo, ki se je zlilo z rjuho. Naj sije perverzno in najbolj nesramno sonce, jaz nisem več obstajala. Izrezala sem se iz slike, manjkala na odru. Dimenzije sanj so dotakljive na konicah prstov in lahko jih okušam, kot sem pred urami okušala njega, ki je sedel nasproti mene, utrujen približno toliko kot jaz in si mel oči kot petleten otrok. Kako žalostno postane v trenutku, ko je jasno, da zunanje dihanje še vedno obstaja, ko mi v posteljo privleče razbeljen asfalt in utripajoče žile na vratu. Sekunde nazaj se je vse zdelo sladko. Egoistično intimno…kar je vrhunec užitka nezavedanja.

Šla bi, ker sem se šele vrnila. Ker pogrešam razmočene nogavice, ki so mi ljubko drsele na gležnje in drsanje po obrabljenih kamnih, ki se še kar trgajo pod vplivom časovne razlike. Evforijo stranskih ulic brez svetilk in dihanje skozi oči in kožo. Pogrešam utrip. In ja, še deset tednov do dopusta.

By Yoshitomo Nara, leto 2003. Japonski pop art, ki ga umetnik vleče pod vplivom punk rocka, animacije in mange. I like. Poezija spokojnih, žalostnih podob in fatalnih enostavčnic. Cena dotične deklice: 2300 evrov.

Pic source

Od Queensa, Little Italy na Manhattnu, Harlema, Brooklyna, vse do osrednje in zahodne meje države New York se že desetletja sprehajajo najboljši bastardi na filmskem platnu. Kaj bi brez klasik, kot so The Deer Hunter, The Godfather, Easy Rider, Raging Bull, Angel Heart, Carlito’s Way, Aliens, Reservoir Dogs ali Goodfellas? S kom bi se potem prepirala, kdo je boljši, a zoprnejši igralec na celem planetu? Mommy, I like them cold and nasty!

Christopher Walken (I don’t need to be made to look evil. I can do that on my own.) & Robert De Niro (You’ll have time to rest when you’re dead.)

Jack Nicholson (You only lie to two people in your life: your girlfriend and the police.) & Al Pacino (People always said that time, the ’70s, was about pretty boys, and then I came along!)

Stanley Tucci (I’m a control freak. Totally.) & Mickey Rourke (I always knew I’d accomplish something very special - like robbing a bank perhaps.)

Viggo Mortensen (Life is short… I like to pay attention while I’m going through it. Whatever I see, like anyone else, I’m going to filter it and create my own idea of what it is.) & Vincent Gallo (I’m the happiest the saddest guy in the world can be.)

Lance Henriksen (I’m from New York and I have a shit-detector that’s outspoken.) & Harvey Keitel (Fear is a marker I need to rise above, otherwise I would drown in my fear of myself.)

Njeni closeupi so idealni za mehčanje kolen. Poleg tega je ena izmed redkih igralk, ki ne skriva svojih let. Wrinkles are sexy. Robin Wright (Penn-tu pa tam, trenutno še) je izvrstna karakterna igralka, if you ask me. Ok, pozabimo na Santa Barbaro, really. A girl’s gotta eat. Je pa zato še vedno edina, ki zna najbolje zakričati “Run Forrest, run!” In ko se nasmehne, kar je izredno redko, gredo vsi hormoni do neba. Res.

You fucking bastard.

I love you. Is that an answer? It’s the truth. I feel as if I’m tapping on a window. You’re somewhere behind the glass but you can’t hear me. Even when you’re angry, like now, it’s like someone a long long way away is angry with me.

Are you aware that you’re yelling? My voice is raised in emphasis. It’s a perfectly legitimate use of volume.

…the plants are all dead.  Good. I hope they suffered.

Jonathan, blue is your friend. See, blue is the color of sky and water.  White goes with everything. Yes, well, honey, it’s a house, not an outfit.

Jah, očitno samo jaz danes stiskam pesti zanj, kajti moja okolica je večinsko podvržena oboževanju Scolarijevih fantov. Stave so padle, jutri pa soočenje zmagovalcev in poražencev. V primeru moje izgube bom tudi jaz gledala takole milo. Ah. Ich habe ein falsches Gefühl.

Pic source

Location: Laibach; Date: 6/20/2008; Starring: The Great Pretenders vs. True Lovers; Event: You know what I like about you? You enjoy being in control. Like me.

“In hočem grešiti, še bolj, še dlje nazaj grem, drezala bom v najbolj bolečo rano, odprla bom rdeče zvezke, raztrgane platnice, vhod v raztrgano zgodbo. Zgodbo o njem. In ne vem, kdaj se je zgodilo.”

Pic source

Kako čarobno je srečati prijatelje po stotih letih in se brcati pod mizo. Sami divjaki, v ozadju pa mogočna drevesa, ki se nam klanjajo. Pogrešam manekena, ki se po vsej verjetnosti sprehaja po catwalku z nadutim obrazom, pogrešam oba bambija, ki nekje na plaži srebata hladno pivo, pogrešam gospoda L.-ja, ki to več ni in pogrešam gospodično M., ki se vedno smeji med štirimi stenami wc-ja. Njo pogrešam še posebno, ker ima name približno enak učinek kot redbull vodka. Posledice so vredne vseh nepravilnosti EKG-ja. Nekateri ljudje so tako čudoviti, da bolijo. Pomaga terapija v glasnih odmevih na zadnjih sedežih avtomobila. Butterfly Boucher. Gremo v Boston! Gremo na Dunaj septembra, na kolena, Zanjo!

Pic source

Bilo so dnevi, predvsem noči, bil je dež in mene je zeblo na tisti kratki, gverilski postelji, s katere so mi vsake toliko časa pokukali prsti. Ni me tolažilo dejstvo, da Martenske ležijo nekje v najbolj oddaljenem kotu milijon kilometrov stran. Rjuhe so dišale po makadamiji. Jaz sem dišala po viharju.

Bagdad je imel rdečo luč na toaleti in meni se je zdelo, da sem ujeta nekje v podzavestni Lynchevi sobi. Nato pa na Karibe med črne pirate z najbolj belimi zobmi, da se mi je tožilo po mojih germanskih fantih. V Havani je Ernesto G. zlovešče pogledoval k meni vsakič, ko sem se vzpenjala po tistih nesramnih stopnicah umetne hacijende. Ah, življenje je včasih pregrešno dobro. Nekoliko sumljivo. Kljub zdrobljenim spominom in užitkom, ki me oblivajo vsakič, ko le pomislim na kaj…grdega…

Večina ljudi teče z dežja, jaz pa obratno. In ko se spotikam ob lastne madeže, ko si zaželim, da bi se mi petinštiridesetkilska Tajka s svojimi stopalci sprehodila po hrbtenici, postane oziranje nazaj mamljivo. Tako zelo, da gledanje na uro kaže na strašljivo dejanje minljivosti. Tudi potem, ko se ob prihodu znova zaljubim v Ljubljano in me oseba za volanom pusti, da moje misli odtavajo v najbolj žalostna besedila. …everybody’s empty…my whole world surrounds you… Najbrž sem ostala tam nekje, med tujimi vonji, med hipnotičnimi očmi in glasom, ki je odmeval izmenično z gromom na najbolj temnem predelu neba. Moje srce je nekoliko prazno.

Najbolj sladek je bil poljub na arterijo karotis ob 6.14. S konico jezika. Potem se ne spomnim več. Evforija je psica.

Pot do Benetk sem prespala. Največja ironija namreč je bati se odprtosti in neomejenosti. Štiri stene me nekako patološko bolje objamejo medse in mi dajo dihati. Ernestov starec bi tam na odprtem morju umiral od smeha. Jaz ne. Se mi ne da.

Se ti zdi, da bi lahko ljubila karkoli na tem svetu, kar je minljivega? Če ti v ozadju utripa nebo, ki se lomi v slepljivi modrini, te straši in obenem daje občutek čudovite varnosti? Noge imam mokre od kapelj, ki se agresivno odbijajo od asfalta, zebe me, ampak skušnjava je morda prevelika. Ko mislim nate, je čas običajno neutemeljeno primeren. Potem me vprašaš. Najlepši vonj na svetu je vonj po koži. Res? Tvoj absolutno. Slabo je pogrešati tako genialnega človeka, kot si ti.

Sredi noči me je ljubko azijsko bitje ustavilo sredi ulice in se mi naivno nasmehnilo ob tako banalnem vprašanju. Oba sva dihala in živela v mestnem utripu, v pozabi, da so nekje, nekoč izzivalne stvari precej manj provokativne, kot se zdijo. In ljudje niso tako razkošni, kot se predstavijo. Zato se bojim tistih, ki so neumni in ambiciozni.

Tvoj stol nasproti mojega je zelo nevarna parodija. Ker se iz vrtoglave simpatičnosti lahko rodi ganljivo poželenje in tvoje oči so ravno toliko primerne za moje oboževanje, da kontraverzno postane romantično. Oh, ne, samo tega ne. Si seks brez seksa. Potem manjka samo še, da iztegnem prst in te zazibam v padec na hrbet. Med nogami je vse drugače. Nekoliko snobovsko. In obžalujem, da most vzdihljajev nima dvojnega pomena.

Ko vidiš od daleč korakati nekoga na tale bam-A-lam, mi skorajda ne uide nasmeh z obraza. In včeraj ni bil dober dan, niti v najmanjšem smislu, ker so se vsi pritoževali nad mojim asocialnim obnašanjem. Sem rekla, da je bil kriv pritisk. No, ja. Vsak izgovor je dober. Važno, da sem spala pri odprtem oknu ob spremljavi dežja. Več kot pet ur. Kako pohvalno.

Pic source