Neverland

Morda je res nerazumljivo v očeh drugih, da presediš nekaj trenutkov v družbi svojih bivših karkoli in celo uživaš v tem. Vonj njihove kože naj bo zanemarljivo dejstvo, ki te je nekoč privlačilo in zvok dežja le obstranska uvertura v pretekle simfonije. Užitek je bil in užitek bo.

Kot bi rekla Vesna: “Nekaj je na ranjenih ljudeh, da se zavohajo in se zlepijo skupaj. Ranijo se znova, zbežijo drug od drugega in se potem zapletejo v isto zanko.” Pa ne gre za grozovito nostalgijo po že doživetem, ampak… Vedno je ampak, ki hinavsko preži nekje v ozadju in upa na izbruh izbrisane preteklosti. Kaj če?

Nekoč je bilo vedno sonce in nikoli ni deževalo. Njegov dotik obraza je praskal in meni je ugajal ravno takšen občutek nepopolnosti. Dišal je in jaz sem ga vonjala. Pustil se mi je dotikati na konicah prstnih odtisov do tiste meje, ko je postala ljubezen/strast/naklonjenost povsem pristranska. Danes sem toliko, kot on nikoli ne bo. Ugaja mi, pa vendarle… za zavesami je zgodba drugačna in nosi tisoče koncev.

Nasmeh je lahko dvoličen, smeh prav tako, čustva izsiljena. In vendarle, jutri bodo stvari drugačnih oblik in meni se ne bo potrebno opravičevati. Ljubiš lahko neštetokrat, samo dovoliti si smeš. Danes ljubim, jutri ne bom več. Vprašanje minut.