Neverland

Trenutno pod vplivom festivala v Cannesu, sem si ogledala nominiranca Crash iz leta 1996 in nagrajenca žirije. Določene filmske stvaritve je v mojem svetu res bolje gledati le enkrat na par let, kljub dejstvu, da prištevam Davida Cronenberga med enega izmed mojih najljubših režiserjev. Trailer je morda res nesramno privlačen, film sam pa me je zopet privedel do krčevitega zadrževanje sape in mišice me bolijo kot že dolgo ne. Temu se reče posledica dobrega filma.

Kot se Elias Koteas ves čas poslužuje besedne zveze psihopatologija, zgodba govori o ljudeh, ki po preživetih avtomobilskih nesrečah doživljajo prav posebne seksualne obsesije z razbito pločevino. Če je vsega kriv James Dean in njegov poršejevski Little Bastard, ni ravno jasno. Vseeno pa si je Cronenberg v scenariju privoščil zanimivo reprizo smrti Deana po predlogi romana J.G. Ballarda.

Gre pravzaprav za poklon nenavadnemu seksu in ja, seksa se ves čas, prav nihče ni izvzet. Več je krvi in vonja po motornem olju, bolj je vznemirljivo. James Spader se tako znajde v čudaškem krogu obsedencev, ki jih kakšna kapljica krvi na telesu sploh ne moti. Deborah Unger je ravno toliko odsotna, da spominja na blond verzijo Ave Gardner (ki jo je zaigrala v The Rat Pack), pokaže prav sleheren košček telesa in se v prizoru na postelji, prekrita z modricami zasmili še meni, ki sem običajno zelo nedovzetna za filmska trpljenja. Elias Koteas je perfekten, ko gredo njegovi prsti prav povsod, čeprav si jih morda ni umil že nekaj časa, tako v sterilno oblečeno Holly Hunter, kot v Rosanno Arquette, ki nosi kovinske proteze, kot da bi se je dotaknil sam Jean-Paul Gaultier.

The car crash is a fertilizing rather than a destructive event. Jap, definitivno težka patologija.

Pic source