Neverland

Tole me sumljivo spominja na nekaj. Le da volja niti približno ni tako absolutna, kot bi si človek želel. Na filmskem platnu, v črnobeli tehniki so stvari neomejene, čudovite. V resničnem življenju je najlepše biti na prazni cesti ob petih zjutraj in se ne razburjati nad rdečimi semaforji. Četudi vzvratno ogledalo trepeta pod težo udarjajočih zvočnikov. Sonce je seksi, ampak dež še bolj. Takrat pa noge v pravi kot in črnobelo fikcijo. Prija.

Pic source

Verjamem, da bi bil Joyce ljubosumen nate. Prav tako ne bi z nasmehom prenesel tiste neznosne vročine, kot je bila včeraj. Glasne glasbe še manj. Meni pa je bilo usojeno. Loviti tiste nemirne poglede, si zapomniti besede in uživati. Ti v enem: Barcelona v maju, Hemingway ob morju, Dolores R. v Dreams. In niti ne veš, kako težko te je spraviti v smeh! Kar mi je pravzaprav všeč. A razumeš, kaj hočem povedati?

Ura je bila pol šestih zjutraj, ptiči mi niso bili več niti najmanj smešni, prav tako tudi ne njegovo smejanje, ko sem skoraj prevozila rdeč semafor. Kako naj definiram svoj današnji greh, mi je odmevalo v glavi med gledanjem videostrani. Pod nobenim pogojem ne smeš zapreti oči! Moj greh je… mehak. Tudi tisti, ki me je napihnjeno spremljal še vsaj tri ure. Septembra bi bilo idealno zbežati s tabo v New York, vendar me čaka nekaj drugega. Provocirala sem iz same zabave, ljudje ki so mi všeč to razumejo in se prepustijo. Septembra bo ena sama pozaba. V tem mesecu ne obstajam.

Ker nisem imela oken, so me prav hudobno zasledovala ogledala. Res je moja draga, danes ni bil dober dan za opazovanje. Barve so postale pretirane, vonj živalsko izdajajoč in glasilke povsem uničene. Uspelo mi je zapreti usta, skriti poglede in po otročje bežati. Kako že gre tista o prepuščanju? Ko se zaprejo vrata, je dovoljeno vse, za vsako ceno, do konca. Sekundo kasneje ni več prostora za obžalovanje. Tebe nikoli ne obžalujem.

Smešno. Užitki bi morali ostati za večno in dosegati bi jih morala brez napora. Brez zavedanja, da se moje telo zlije z odejo, da diham ravno tako hitro kot izgubim srčni utrip vsaj desetkrat na minuto. Lepota trenutka je zmuzljiva in naporna. Naj bo moj obraz resen ali ne, meje v glavi so premaknjene že v prvem hipu, ko ujamem tvoj pogled. Opala. Sinonim za stokanje v temi.

Tako pa me izda nevzdržna bližina skušnjave. Nevarnost posledic, ki si jih želim vedno obstaja. Ampak stvari so preveč sladke. Grehi pa še slajši. Nečimrnost mene in tvoj Ti. Ah, ta neznosna lahkotnost bivanja!

I have to return some videotapes. Patrick Bateman. Yuppie land.

Christian Bale & Jared Leto

Justin Theroux & Josh Lucas

Bill Sage & Willem Dafoe

Yes, indeed. S Christianom bova imela prekratek vikend. Jutranja masaža stopal ne šteje več. Tudi očaranost najmlajšega bambija nad mojim umetno povzročenim stanjem battery charched ne. Not quite blonde, are we? More of a dirty blonde. Life is good!

I know who you are. I know who you are. I know who you are. Right now I wanna sleep. I just want to sleep.

There is an idea of a Patrick Bateman; some kind of abstraction. But there is no real me: only an entity, something illusory. And though I can hide my cold gaze, and you can shake my hand and feel flesh gripping yours and maybe you can even sense our lifestyles are probably comparable… I simply am not there.

G-man m’a étreint ainsi dur j’ai détruit ma voix. Quels moyens je n’exécuterai pas à tout ce week-end. Et oui, je suis de retour au début avec compter des jours.

Jah no, zunaj dežuje. Treba bo v službo. Življenje je idealno.

Pic source

Morda je res nerazumljivo v očeh drugih, da presediš nekaj trenutkov v družbi svojih bivših karkoli in celo uživaš v tem. Vonj njihove kože naj bo zanemarljivo dejstvo, ki te je nekoč privlačilo in zvok dežja le obstranska uvertura v pretekle simfonije. Užitek je bil in užitek bo.

Kot bi rekla Vesna: “Nekaj je na ranjenih ljudeh, da se zavohajo in se zlepijo skupaj. Ranijo se znova, zbežijo drug od drugega in se potem zapletejo v isto zanko.” Pa ne gre za grozovito nostalgijo po že doživetem, ampak… Vedno je ampak, ki hinavsko preži nekje v ozadju in upa na izbruh izbrisane preteklosti. Kaj če?

Nekoč je bilo vedno sonce in nikoli ni deževalo. Njegov dotik obraza je praskal in meni je ugajal ravno takšen občutek nepopolnosti. Dišal je in jaz sem ga vonjala. Pustil se mi je dotikati na konicah prstnih odtisov do tiste meje, ko je postala ljubezen/strast/naklonjenost povsem pristranska. Danes sem toliko, kot on nikoli ne bo. Ugaja mi, pa vendarle… za zavesami je zgodba drugačna in nosi tisoče koncev.

Nasmeh je lahko dvoličen, smeh prav tako, čustva izsiljena. In vendarle, jutri bodo stvari drugačnih oblik in meni se ne bo potrebno opravičevati. Ljubiš lahko neštetokrat, samo dovoliti si smeš. Danes ljubim, jutri ne bom več. Vprašanje minut.

Po petletnem čakanju sem končno dočakala vrnitev mlajšega brata T-1000 in njegove skupine Filter. Yes, indeed, njegovo spogledovanje z Army Of Anyone mi ni pustilo toliko zadoščenja kot originalni industrialni/alternativni flirt iz leta 2002. Ker se zadnje čase v moji bližini vrti samo podobno smetenje (od Roba Zombieja, Nine Inch Nails do Marilyna Mansona), me je prav poseben ovinek na poti v Ljubljano spomnil na ta seksi izdelek (v Hybrid Remixu) in tudi na to, zakaj se fotoaparat ne sme nikoli jemati v posteljo. Jap, čisto zares. Could you wanna take my picture Cuz I won’t remember?

Pic source

Trenutno pod vplivom festivala v Cannesu, sem si ogledala nominiranca Crash iz leta 1996 in nagrajenca žirije. Določene filmske stvaritve je v mojem svetu res bolje gledati le enkrat na par let, kljub dejstvu, da prištevam Davida Cronenberga med enega izmed mojih najljubših režiserjev. Trailer je morda res nesramno privlačen, film sam pa me je zopet privedel do krčevitega zadrževanje sape in mišice me bolijo kot že dolgo ne. Temu se reče posledica dobrega filma.

Kot se Elias Koteas ves čas poslužuje besedne zveze psihopatologija, zgodba govori o ljudeh, ki po preživetih avtomobilskih nesrečah doživljajo prav posebne seksualne obsesije z razbito pločevino. Če je vsega kriv James Dean in njegov poršejevski Little Bastard, ni ravno jasno. Vseeno pa si je Cronenberg v scenariju privoščil zanimivo reprizo smrti Deana po predlogi romana J.G. Ballarda.

Gre pravzaprav za poklon nenavadnemu seksu in ja, seksa se ves čas, prav nihče ni izvzet. Več je krvi in vonja po motornem olju, bolj je vznemirljivo. James Spader se tako znajde v čudaškem krogu obsedencev, ki jih kakšna kapljica krvi na telesu sploh ne moti. Deborah Unger je ravno toliko odsotna, da spominja na blond verzijo Ave Gardner (ki jo je zaigrala v The Rat Pack), pokaže prav sleheren košček telesa in se v prizoru na postelji, prekrita z modricami zasmili še meni, ki sem običajno zelo nedovzetna za filmska trpljenja. Elias Koteas je perfekten, ko gredo njegovi prsti prav povsod, čeprav si jih morda ni umil že nekaj časa, tako v sterilno oblečeno Holly Hunter, kot v Rosanno Arquette, ki nosi kovinske proteze, kot da bi se je dotaknil sam Jean-Paul Gaultier.

The car crash is a fertilizing rather than a destructive event. Jap, definitivno težka patologija.

Pic source