Neverland

Location: Laibach; Date: 4/24/2008; Starring: Dark Sailors vs. Viking Lulas; Event: One of these days the sun’s gonna come up and burn a hole clean through the planet like a giant electrical x-ray.

Pic source

Čutila potres. Spala petnajst ur. Dobila kartico iz Madrida s fantastično fotografijo Szuana Barceja. Anatomija boli od do. Maneken mi je zatrdil, da ne zamujam prav ničesar. In ja, razgaljeni blondinci so najljubši fetiš.

Pic source

Najbrž boš vedno moj verz od Alanis: It’s like ten thousand spoons when all you need is a knife. Je treba do nezavesti, ja. Okusiti toliko ljudi, kot jih le premore moja pregrešna dioptrija. In tam nekje, malce nižje od popka še obstaja vročična sled zaradi katere se nasmiham pri prečkanju utripajočega semaforja, z zmešanimi ritmi barv in okusov.

Tebe je treba imeti! Obdržati vse tvoje poglede, ki se perverzno sprehajajo po moji hrbtenici in tvoj nasmeh z razprtimi ustnicami, ko me opazuješ. Kako obsedene so včasih tvoje oči, ki pišejo izmišljene zgodbe in kako zmotno je moje dojemanje tvojega telesa. Milijon Mertovih fotografij in niti ena ni prava. Začenja se potovanje, vsakič znova, vsakič drugače, tvoj korak ves mavričast in moj težak, temen, nasprotujoč. Moj egotrip, moje zavajanje, tvoj erotičen magnetizem. Ne boj se, ne želim si te držati za roko. Petnajstletnica res nisem več. Če si ti preveč podivjano bitje, sem jaz obsceno nedostopna.

In ni naključje, da so ravno tvoje sanje najbolj vlažne od vseh, tako svinjsko perfektne, da že namigujejo na osladnost. Ravno takšne, da lahko naglas rečeš “sranje”. Pa mi je vseeno, mokrih prstov resnično ne moreš skrivati, niti kletvic, ki niso rojene iz jeze, ampak iz obupne očaranosti tvoje prisotnosti. Ker je tvoja koža in vonj po tebi in utripanje tal, na katerih stojim. Na koncu je vedno jezik na vratu, pa se igrajva do neskončnosti! Ti pij svojo pijačo, jaz grem pa na wc, ki ne pozna sramežljivosti. Predvsem pa ne skrivalnic. Truth or dare?

Sem vedela, ker intuicija dela, da boli glava. Meter oseminosemdeset in Kostarika. Mother f…!

Pic source

Epski film? Samo epsko dolga imitacija glasbenega videospota. Pa tovrstni fotografiji sploh ne oporekam. Preteklost naj bo torej nekoliko zamazana, samo da nam bo jasno. Dobri dve uri in pol opajajo le godala izpod peresa Warrena Ellisa in cameo pojave Nicka Cavea, ki se s kruto pesmico spravi na patetiko Roberta Forda. Potem še morda hladno ozadje kanadskega podeželja in neskončna polja zlatega žita, ki pleše z vetrom. Ja, stvar celo spomne na roko Russella Crowa, ki se zasanjano sprehaja po klasju v legendarnem Gladiatorju.

Brad Pitt je…? Kako dober ali slab Jesse James, ne izdam. Nominacija Caseyja Afflecka je bila povsem nekonkurenčna Javierju Bardemu, ki je prejel zlati kipec. Kar še ne pomeni, da mladi Affleck ne zna igrati. Perfektna znata biti tudi Mary-Louise Parker in Sam Shepard, celo skrajno annoying bastard, kot je Sam Rockwell, pa jim scenarij krivično poberejo dolgi posnetki scenografije s svojimi sončnimi zahodi in vzhodi, vetrom in ostalim lepim ohišjem v ozadju.

Še najbolj hipnotičen je pripovedovalčev glas, ki pripoveduje zgodbo kot pravljico za lahko noč. Njegov glas je tako seksi, kot je bil nekoč Frank Black v televizijskem Millenniumu. Mu vzameš luč, pa se še vedno obnaša kot mini orgazem. Čisto zares.

Slika morda res ni bila prašna, čeprav se je Jesse odločil tako, film pa, no ja. Kosmat Brad je boljši kot nič od Brada.

I went to a party once, and there was a palm reader there and when she looked at my hand, she just froze. And I said to her “I know. My lifeline is broken. I know I won’t live past thirty. (Factory Girl, 2006)

Pic source

Poleg vsega mi je uspelo uničiti še glasilke, kot da potuhnjeni/še ne povsem pozdravljeni prehlad ne bi bil dovolj nadležen. No ja, za kašelj sem kljub temu dobila stoječe ovacije. Ampak kar je konstruktivno, še ne pomeni, da je tudi produktivno. Gerard mi še kar nevidno sedi na prsnem košu, which totally blows. Po nemogočem klanjanju z vseh strani mi bo mogoče pomagala kemična svinjarija, ki so jo prinesli posebej zame skorajda s FedExom. Kar je presenetljivo, za crknit od smeha. Celuloze takorekoč sploh ne potrebujem, ker sem zamašena in med vožnjo poslušam glasbo tako naglas, da poka asfalt. In kaj je boljšega, če mi v tem posranem vremenu in kvazi soncu wannabe ne poje sama Etta James s tako globokim glasom, da boli srce. No, gre za tri minute, potem se itak zavem, da so ranjena pljuča. Pa taki načrti, ah…

Pic source

Če bi imela klavir, bi ga v tem trenutku zlorabljala na vse možne načine, seveda bosa. Samo da sprovociram mraz in veter, ki danes upogiba ves prostor okoli mene. Nalezljivo teptanje po tleh mi že nekaj dni služi kot izolacija pred resničnostjo in tistim, kar se mi dogaja v glavi. I’m not gonna write you a love song je pa odgovor na there’s a bullet in my heart with your name on it.

Pic source

In the immortal words of The Doors, “The time to hesitate is through.” Je otvoritveni stavek Lucasa v filmu Allana Moylea. Kot nostalgičen ostanek grunge pripadnosti lahko le še uživam v filmu, kjer veliko govorijo in poslušajo glasbo.

Petletni potomci Moylovega Pump Up the Volume so približno enako zmedeni najstniki, ki se skrivajo za agresijo, cinizmom in humorjem. Ko sta se v resnici Rory Cochrane in Renee Zellweger držala za roke, so snemali še dokaj dobre filme. Liv Tyler je blestela kot podaljšan boost očeta Stevena Tylerja v njegovih videospotih in Robin Tunney še niso zbrisali iz serije Prison Break. Johnny Whitworth bi lahko postal nov Johnny Depp, Anthony LaPaglia pa ne bi snemal televizijskih kriminalk.

Eklektična izbira soundtracka me je šokirano spomnila na že zdavnaj pozabljeno in čudovito skladbo How   s perfektnim basom in patološkim ponavljanjem verza “you will ignore, I will pretend”. Nasploh se za vsakim obrazom skriva povsem drugačna zgodba. Filozofski Lucas v svojem črnem puliju je precej ranjena duša, perfektna Corey lahko utripa le s pomočjo farmacije, Gina se boji aseksualnosti in A.J. ljubezni in prihodnosti na celi črti.

Torej je menda res: “I do not regret the things I have done, but those I did not do.” Vsekakor mi je dala Corey idejo za garderobo, ko bo treba na Massive Attack.

Pic source

Tudi jaz se včasih ne morem upreti skušnjavi. Danes pa sploh ne, ker si Vincent Gallo zasluži mojo absolutno pozornost in del desnega ventrikla. Je vreden, ker ima tako hude oči in bi me ponoči v primeru srečanja pogledov sigurno stisnilo. Tokrat ne bi o filmografiji, naj Make It Rain  govori namesto njega.

Number: 47