Neverland

The Royal Tenenbaums meet The Adams Family. Odličen scenarij Ryana Murphyja je posnet po istoimenskih spominih Augustena Burroughsa, ki je na presunljiv način prikazal svojo kontraverzno mladost.

Annette Bening, mama, je zavrta, netalentirana pesnica s homoseksualnimi nagnjenji. Valium dela patološke čudeže v psihološkem smislu, v umetniškem ne toliko. Kljub dejstvu, da Beningove resnično ne prenesem, je v tej vlogi perfektna (thus - nominacija za zlati globus). Alec Baldwin, oče, je odsoten pijanec, ki odkoraka iz sinovega življenja. Kar sledi, se zdi kot znanstvena fantastika, ki je v resnici doživela svoj epilog na sodišču.

Produkcijska hiša Brada Pitta je za okroglih dvanajst milijonov dolarjev posnela tragikomedijo, ki se bohoti od znanih imen (spinster Gwyneth Paltrow, Village People wannabe Joseph Fiennes, 54’s Evan Rachel Wood, Santa Claus indeed and his mastabatorium Brian Cox, Patrick Wilson). Mladoletnost tako zaznamuje seksualna nedefiniranost, pedofilija v sumljivih okoliščinah, odraščanje v preziranje staršev in naklonjenost do bizarnega. Padci in vzponi so v filmu sprva zelo humorni, nato se zgodba prevesi v žalosten poraz. Je bolje ostati v tistem, kar poznaš ali oditi daleč proč, kolikor se le da?

Na koncu se še vedno da zbežati v New York. In avtobusi sploh niso tako slabe zadeve. Škarje pa naj povezujejo zgodbe, čeprav je njihov glavni namen rezati.