Neverland

David Lynch se mi je vedno zdel velik šaljivec, kljub temu, da morda snema absurdne in temačne filme. S tem zadnjim sem čakala skoraj dve desetletji iz same trme. Če ne bi pozabila dejstva, da igra tudi Isabella Rossellini, bi ga že zdavnaj pogledala. Ker Bergmanovo malo kopijo enostavno obožujem.

Roadmovie po južnjaških državah ZDA preko Big Easyja brez opevanega Mardi Grasa se sprevrže v eno samo živčno razvalino. Nicolas Cage je začel kaditi pri štirih in postal kriminalec. Kot poudarja v vsakem primernem trenutku, zaradi nenadzora svojih staršev. Ampak Nicolas Cage je bil vedno slab igralec. Procesija Lynchevih najljubših igralcev se tako vali iz najmanjših odprtinic scenarija, tako kruto ubije Sherilyn Fenn, Sheryl Lee (btw, happy 41st) je dobra čarovnica iz Oza, Willem Dafoe je fenomenalen primerek slabe ustne higiene, že omenjena Isabella Rossellini je očarljiva kljub zaraščeni obrvi in za pokušino se lahko naslajam nad Crispinom Gloverjem in Pruittom Taylorjem Vinceom. Kaj ima Lynch z Lauro Dern, mi še danes ni jasno.

Lynch rad potuje v preteklost. Njegovi preskoki so sicer katastrofalni, a učinkoviti. Tesnoben občutek, ki bo pri njem vedno prisoten, podžiga z neurejeno glasbeno podlago, od Chrisa Isaaka do trash metala, pa od klasike do Elvisa. Potem šele zares občutiš rumeno vročino teksaške avtoceste, prah in zatohel vonj po motelski sobi. Bobby Peru pa konča the classical Lynch way. In če se smejim temu, potem še nimam resnih problemov. Upam. Ker gre le za roadmovie.

Pic source