Neverland

Goodnight and thank you. Movin’ on.

The Royal Tenenbaums meet The Adams Family. Odličen scenarij Ryana Murphyja je posnet po istoimenskih spominih Augustena Burroughsa, ki je na presunljiv način prikazal svojo kontraverzno mladost.

Annette Bening, mama, je zavrta, netalentirana pesnica s homoseksualnimi nagnjenji. Valium dela patološke čudeže v psihološkem smislu, v umetniškem ne toliko. Kljub dejstvu, da Beningove resnično ne prenesem, je v tej vlogi perfektna (thus - nominacija za zlati globus). Alec Baldwin, oče, je odsoten pijanec, ki odkoraka iz sinovega življenja. Kar sledi, se zdi kot znanstvena fantastika, ki je v resnici doživela svoj epilog na sodišču.

Produkcijska hiša Brada Pitta je za okroglih dvanajst milijonov dolarjev posnela tragikomedijo, ki se bohoti od znanih imen (spinster Gwyneth Paltrow, Village People wannabe Joseph Fiennes, 54’s Evan Rachel Wood, Santa Claus indeed and his mastabatorium Brian Cox, Patrick Wilson). Mladoletnost tako zaznamuje seksualna nedefiniranost, pedofilija v sumljivih okoliščinah, odraščanje v preziranje staršev in naklonjenost do bizarnega. Padci in vzponi so v filmu sprva zelo humorni, nato se zgodba prevesi v žalosten poraz. Je bolje ostati v tistem, kar poznaš ali oditi daleč proč, kolikor se le da?

Na koncu se še vedno da zbežati v New York. In avtobusi sploh niso tako slabe zadeve. Škarje pa naj povezujejo zgodbe, čeprav je njihov glavni namen rezati.

Al Pacino. Spodobi se in pravično je. Čeprav ne uživam kakšne večje pripadnosti njegovih mafijskih vlog, mi je še vedno najljubši igralec, ki grozovito pljuva, ko kriči. Yes. “Fuck this, fuck that” štetje iz Scarfacea je fenomenalno. Njegov romanski nos mi redno zatrese kolena. Razen klasik iz 70.-ih (The Godfather, Dog Day Afternoon, Serpico), enega zadetka v 80.-ih (Scarface - Say hello to my little friend!) in potem cele verižne reakcije na koncu tisočletja (Heat, Carlito’s Way, Donnie Brasco), mi je njegov najljubši trip zaenkrat tv priredba Angels in America. Jap, staram se. Now that’s one heavy mother fucker!

Number: 68

Klavirski uvod je sicer daljši, ampak vseeno. Povsem pristaja med čakanjem v vrsti, ko zamujam in pada dež in res ne vem, ali imam umazan avto ali samo wagnerce. Še bolj patetičen bi bil Michael Stipe s svojim Everybody Hurts, ampak vsega pa res ne morem imeti. Imam zato prehlad, ki ni povsem definiran, ker se še odloča med resnim in debilnim izživljanjem nad mojo anatomijo. In sledi: čaj, kava, zdravila, kašelj, smrk, veter, šal, čaj, zdravila, hoja, kletvica, sonce, dež, ***, nespanec. Kar je idealno.

Pic source

Hmm. Najljubši? Nice Guy Eddie Cabot, da ne bo predvidljivo.

Mr. Blue & Mr. White

Mr. Blonde & Mr. Brown

Mr. Orange & Mr. Pink

Let me tell you what ‘Like a Virgin’ is about. It’s all about a girl who digs a guy with a big dick. The entire song. It’s a metaphor for big dicks.

PS - Miss Bond, tale je zate, da ne bo tako hudo, ko Barca izpade…

No, kljub sponzorski pripadnosti me je petindevetdeseta minuta spravila ob živce. In čeprav je bilo tudi graciji naročeno, da navija za naše (lubi, majica je Gerrard, številka 8, velikost XS - thanx mate), je šlo vse k vragu. In vseh dvanajst sms-ov niti slučajno ni bilo smešnih.

Poleg tega se še odločam med adrenalinsko ekstatiko od vsega dobrega in popolno zaprepadenostjo nad future time. Zato si zaslužim Paola in njegovih fotografij, ki so me včeraj objemale med sprehodom po dežju sredi Poljanske. Zato si končno tudi zaslužim malce Nje. Cenzura gor ali dol, jaz že vem kakšne packarije imava obe radi. Še posebej, če je Luca zraven, jap. In še vedno se nisem odločila, kateri zvok je bolj seksi. Apache ali Black Hawk? Damn, damn!

Pic source

By Max Ernst, leto 1937. Ker tale surrealizem povsem sovpada z mojo trenutno situacijo. L’Ange du Foyer pa zelo nazorno prikazuje, kako močno se mi divja in to z nasmeškom. Škoda le, da tudi jaz nimam takšnih “mentorjev”, kot je bila njegova Peggy Guggenheim.

Pic source

Vedno je nekdo, zaradi katerega se je treba zliti z globokim naslonjačem, odmakniti roke od telesa in dvigniti obraz. Potem pa samo poslušati in opazovati. Ker šele takrat najdeš absolutnost besed, poezijo glasu. Če nastopi hipnotična paraliza, toliko bolje. Sir Anthony Hopkins je tisto, o čemer prepeva Paul Hewson. Even better than the real thing. 

Well, Clarice - have the lambs stopped screaming?

He that wounded her hath hurt me more than had he killed me dead.

Do you know what I am doing, Miss Kenton? I am placing my mind elsewhere while you chatter away.

If you don’t follow your dreams, you might as well be a vegetable.

Granted, she’s not my first love. Granted, she’s not my great love. But she is sure as hell my last love. Doesn’t that count for something?

David Lynch se mi je vedno zdel velik šaljivec, kljub temu, da morda snema absurdne in temačne filme. S tem zadnjim sem čakala skoraj dve desetletji iz same trme. Če ne bi pozabila dejstva, da igra tudi Isabella Rossellini, bi ga že zdavnaj pogledala. Ker Bergmanovo malo kopijo enostavno obožujem.

Roadmovie po južnjaških državah ZDA preko Big Easyja brez opevanega Mardi Grasa se sprevrže v eno samo živčno razvalino. Nicolas Cage je začel kaditi pri štirih in postal kriminalec. Kot poudarja v vsakem primernem trenutku, zaradi nenadzora svojih staršev. Ampak Nicolas Cage je bil vedno slab igralec. Procesija Lynchevih najljubših igralcev se tako vali iz najmanjših odprtinic scenarija, tako kruto ubije Sherilyn Fenn, Sheryl Lee (btw, happy 41st) je dobra čarovnica iz Oza, Willem Dafoe je fenomenalen primerek slabe ustne higiene, že omenjena Isabella Rossellini je očarljiva kljub zaraščeni obrvi in za pokušino se lahko naslajam nad Crispinom Gloverjem in Pruittom Taylorjem Vinceom. Kaj ima Lynch z Lauro Dern, mi še danes ni jasno.

Lynch rad potuje v preteklost. Njegovi preskoki so sicer katastrofalni, a učinkoviti. Tesnoben občutek, ki bo pri njem vedno prisoten, podžiga z neurejeno glasbeno podlago, od Chrisa Isaaka do trash metala, pa od klasike do Elvisa. Potem šele zares občutiš rumeno vročino teksaške avtoceste, prah in zatohel vonj po motelski sobi. Bobby Peru pa konča the classical Lynch way. In če se smejim temu, potem še nimam resnih problemov. Upam. Ker gre le za roadmovie.

Pic source

Horizontalna lega pravzaprav sploh ni tako napačna. Ker, če se po parih dneh zaveš razloga zakaj te recimo bolijo tudi rebra, je najboljši le nasmeh do ušes (če ga zmoreš). Medtem, ko se resnično talentirani ljudje pogovarjajo čemu tako pokajo kitarske strune in koliko v resnici stane odkup licence za Hard Rock Café med vsem kašljanjem in smrkanjem, me odplakne štirinajst let (son of a bitch! how time flies!) nazaj, ko sva z Andyjem na faksu kričala duet won’t you come?! in je šel on vedno gor in jaz vedno dol in je bila stvar perfektna. Potem je postal on resen in jaz ne. Gospod na kitari pa mi danes na željo zaigra španski melos s takšnim zanosom, da vedno vsi strahopetno pogledujemo, če bo El Mariachi vstopil skozi tista vrata ali ne in rekel: “Let’s play!” Potem ni čudno, da bolijo rebra.

Pic source