Neverland

Si j’estois dedans vous, au moins je serois maistre. De l’humeur qui vous fait contre l’Amour pecher. Et si n’auriez ny pouls, ny nerfs dessous la chair. Que je ne recherchasse à fin de vous cognoistre.

Nespečnost očitno slabo vpliva name…SOB!

Pic source

Postman me začuda ni presenetil v nespodobnem stanju kot običajno. In ja, Robert Del Naja je po novem the object of my affection. Julij, devet zvečer in Mrs. Ritchie’s whore v zadnji vrsti. Telefon bo izklopljen.

Pic source

Odkar sem se vrnila, se že tri dni režim kot zmešana. Kajti moja famous 7even se čudovito prilega enoglasnemu smehu vsakič, ko se zasliši dotična/osladna/orto komercialna glasba na radiu, ki spodbuja naše konvulzivno nagnjenje k histeričnemu smehu. Kakopak. In čeprav me je strah, da bom zopet podlegla tipičnemu (= mojemu) workaholic odnosu do absolutnega iztrošenja preden nastopi polna luna, komaj čakam na prvi spomladanski dan, ki bo povzročil mrzlico kričanja v moje uho gremo na “vovo” (vodka+pivo, yes my friends in ne woo woo - prisegam na sex on the beach). Potem šele (and only then) me lahko zajame sindrom po imenu nystagmus. Po vseh zbranih podatkih, mi beautiful ekipa zagotavlja naporen april. Pa če to vključuje nepoznano nespečnost babyboyja, ki jo zdravim nocoj in rahločutnost mojega Jamieja Bonda, ki me zopet objema ob vsakem snidenju. Which is kinda suspicious. Dejstvo, da sva z gospodom M danes končno malicala ob istem času kot kralj in kraljica (yes, he takes care of me, ’cause he’s afraid of me = his maitre de), da me je mlajši bambi ves dan neumorno božal in da je starejši bambi že drugič na mojo pobudo zlorabil Pascala, pa pomeni le to, da je smeh najbolj zdrav način psihoterapije. In nimam pojma (yes, I wonder why), zakaj stalno mislim na Curtisa Stigersa, kljub predispoziciji, da absolutno preziram saksofon?!

Pic source

Včerajšnja pot po Celovški me je s temnim nebom spomnila na nekaj. Ker je ozadje le včasih lahko tako seksi, da se mi smeji. Dolores in njen I’m such a fool for you.

Pic source

Se spodobi glede na vprašljivo prihodnost. Patrick Swayze in njegov surferski trip Point Break.

Life sure has a sick sense of humor, doesn’t it?

Pic source

Ah. Vračam se v opazovanje biti opazovana s pogledom po neskončnih nogah med steklenimi vrati in mežikanjem z očmi prav zanimivih pogledov, ki se dvigujejo izdajalsko in radovedno. Nekoliko prestrašeno z glasnim utripanjem, ki potuje do grla in nato daleč navzdol. Obstajajo ljudje, ki si nezavedno ali pa tudi ne med pogovorom grizejo ustnice in zapeljujejo z žalostno privlačnimi očmi. Navsezadnje me je treba včasih utišati. Ali pa tudi ne. Je nekdo, ki zardevajoče posluša Justina Timberlakea in nekdo, ki mu je smešno podoben in me skuša prepričati, da je hardcore. V dokaz me bo peljal med prve vrste dejanja “kako uničiti glasilke s hrupom”. Dam mu en mesec. Raje bi ga obsedla z erw fetišem.

Pic source

 Po šestinštiridesetih urah nespanja se me resno loteva verbalna invalidnost, ko iz mojih ust prihajajo dislektični glagoli in samostalniki in zamenjava le teh. Moje krvave oči že resno potrebujejo končanje zimskih prizorov in vetra, ki mi nagaja z lasmi pri prižiganju nove cigarete. Resnično sem bitje poletja, vročine in desetminutnih neviht, katerim sledi najlepši vonj na svetu. Imeti mokre podplate sredi poletja je užitek prav posebnega značaja. 

Ena izmed mojih najljubših ljudi mi trenutno kaže jezik iz Yucatana, še prej iz Kingstona. Bi rekla, da je meni veliko bolj vroče pri srcu kot njej. Zato se vračam v pozabljene skušnjave. La Rambla de Figueres. Pred menoj in okoli mene ogromna drevesa, ki jim ne uspe skriti vročičnih poželenj sredi dneva. Na dlaneh vonjam sledove rdečega vina, uničene škatlice cigaret, pomirjajoče jutranje kave, zgrbančene hotelske rjuhe. Na levi stotine ljudi in za posebnimi vrati razkošje evropske genialnosti. Na desni prešuštniške oči, ki mi ugajajo in barski stoli vseh angleških lokalov, kar jih je mogoče najti. Vroče mi je, a vročina je omamna in usodna kot sončni žarki, ki mi padajo na obraz.

Naj bo poletje. Da se mi ne bo treba več opravičevati za vsak ne, ki ga izrečem. Da mi ne bo treba hrepeneti po satelitski nemščini. Da se ne izognem sumničavim pogledom vsakič, ko rečem gracias po špansko in ne katalonsko. Ker je greh uporabljati jezik s th-jem. Prespati zajtrk, ker je neusmiljeno prezgodaj in se šele okoli poldneva spraviti na razdevičenje najmanjših zakotnih ulic in lokalov, ki se skrivajo med metrskimim betonom in mivko, ki se praši pod mojimi stopinjami. Naj bo tista večerna nevihta, ko se je lomilo nebo, jaz pa se nisem po klišejsko skrila pred dežnimi kapljami. Naj bom brezkompromisno premočena do kože, brez obžalovanj, povsem divje in poredno.

Ko v spomin nad menoj plapola rumena in rdeča kot nesramno privlačna fantazma, se zbujam šestinštirideset ur in nekaj let kasneje. Ko mi Enamorada spodnese tla pod nogami in v glavi slišim samo en stavek: O…ti…sranje.

Beatli zvenijo veliko bolje, če njihova besedila prihajajo iz tujih ust. Tako me je zapustila zadnja psihološka simpatija do Paula in me nagradila z izvedbo liverpoolskega srčka, ki sliši na ime Sturgess in me spominja na vso romantiko, ki je že davno tega izpuhtela neznano kam. Tisočkrat grem raje na zvodenele spomine barvnih ulic Greenwich Villagea, med grafite in oljne packe, v Tribeco na svinjsko drag kapučino, na ulice loviti zavidljivo rumene taksije in prisluškovati pokrovom kanalizacije pod mojimi Martensonovimi škornji. In potem zbežati na domačo celino, govoriti z rokami po italijansko na dirki formule 1, ko je bil Alain Prost še car in Ayrton Senna še živ. Na stenah pa napisi “Forza Ferrari” in mi smo navijali za angleško/francosko navezo. Utopija. Beatli bodo vedno bolje slišani, če jih prepeva Evan Rachel Wood.

Pic source

Romanski nosovi in tridnevne brade so definitivno the death of me. Shizofrenija, doesn’t really matter. Ian Hart in njegov Little Tristan sta enostavno perfektna.

Pic source

Crime scene: Ol’ Laibach; Date: 3/10/2008; Starring: The Posh Blondes vs. The Beautiful Dick Liars; Event: My cat’s name’s gonna be Pussy. And I’m gettin’ myself a brand new tattoo.

You hear the one about the fella who died, went to the pearly gates? St. Peter let him in. Sees a guy in a suit making a closing argument. Says, “Who’s that?” St. Peter says, “Oh, that’s God. Thinks he’s Denny Crane.”

Pic source