Neverland

Obstajajo ljudje, ki pišejo tako, da lahko skozi lepoto besed čutiš mehkobo njihovih ustnic. Obstajajo ljudje, ki slikajo tako, da bi rad živel za njihovimi očmi. In obstajajo telesa, ki v določenem času predstavljajo vse, kar bi si nekoč in nekje želel bolj, kot si upaš. Brez tega bi bilo žalostno čakati na trenutke, ki ti jemljejo sapo.

Teh ne pozabiš. Fascinantnih pogledov, ki te sredi noči lomijo in obračajo v nesimetrično osmico, ko se opotekaš ob lastnih stopinjah in veš, da te bo spodneslo tako močno, da se bo smejalo nebo samo. Če je stvar parodija same sebe, je razorožitev čustev toliko bolj samoumevna. In ker ne verjamem v naključja, lahko le sebi pripišem, da sem klonila neprevidnosti lastnega telesa.

Potem ta hipnotičnost še kar traja in traja. Do stopnje, ko postane nekoliko nadležna, neglede na svojo ubijalsko privlačnost. Telo klečeplazi pod težo srca in obratno. Vsaj tako se zdi. Strast je pač svinjska zadeva, ki te zasvoji. Misliš, da si v zadregi, pa storiš pogumno nasprotje. Telo je izdajalski objekt, en nasmeh, pa je vsega konec.

Predrzni ljudje s kančkom vljudnosti so najbolj seksi ljudje na svetu. Njihovi pogledi in dotiki niso samoumevni in njihova izkazovanja čustev premagajo vse klasične, stereotipne oblike nežnosti. Če so spodobna ali ne, sredi noči so takšna dejstva absolutno nepotrebna. In obstaja tak človek, ki zame premore vse to. Ki ponoči ne spi, ampak omamlja do jutra. Z besedami. S slikami. In skozi nasmeh reče: ja, ja, saj vem…