Neverland

Alter ego zadeve so bile vedno privlačne. Raoul Duke, Dr. Gonzo, kaj je še resničnega oz. kaj še bolj izmišljenega? Nekaj fantastičnih dialogov, ki se v podzavesti ne slišijo tako neumno, kot v obliki prirejenega glasu Johnnyja Deppa brez las in Benicia Del Tora, ki se skriva za napihnjenim trebuhom.

Mama told me not to come. Or did she? “Come” v smislu priti ali doseči ali doživeti. Humorno si vsak lahko stvar interpretira po svoje. Jaz sem si. Las Vegas je mesto brez meril. Vsaj v smislu tistih zglednih. Če en samcat kovček predstavlja tvojih naslednjih nekaj dni, je prihodnost precej zanemarljiva. Mogoče nepozaben flashback nevidnih netopirjev, ki ti letajo nad glavo. Drugs, sex and rock ‘n’ roll. Brez seksa. Kot nadomestek pa bogat spremljevalni orkester enostavčnih pojavov (Lyle Lovett, Flea, Harry Dean Stanton).

Droge ustvarijo upogibanje vsega, na zabaven način bežijo v rdečem cadillacu in predvsem ne pridigajo. Psihadeličnost po Thompsonu je izumetničena posledica časa, ko je bilo popularno biti “odsoten” in se le v zaključku izkaže kot del kulture, politike, časa, ljudi, ki izumirajo. Puščava je katalizator za odvečen balast.

Zato je razumljivo imeti belega zajca za zadnjo postajo pred izumrtjem, si natikati cigarete na zlate naustnike, piti zaprašen alkohol, v naročju bežati s pisalnim strojem in se skrivati pred namišljenim zakonom.

Ko gre Johnny v sončni zahod je vse enostavno. Absolutely fabulous, yes.

Pic source