Neverland

On je moj najljubši moški. Če za trenutek postavim v kot svoj Elektrin kompleks. Ker je edini človek, ki si iz dolgčasa s prsti trka ob zobe med kajenjem. In premišljuje o dimenzijah, o katerih se meni niti ne sanja. Takoj prebere oblaček nad mojo glavo, ki pravi “prazna sem” in me objame tako močno, da mi naravna vretenca od T3 do S2. Ure in ure lahko govoriva o traparijah, svinjarijah, perverzijah, se dotikava, smejiva in obžalujeva napačno izračunano življenje. Najbolje pri tem je, da ne pričakujeva ničesar. Odpustim mu, da je porazno slab plesalec, ki mi hodi po nogah, oprostim mu, da pije popolnoma napačno pivo in da mi tepta po možganih v najbolj neprimernih trenutkih. Nikoli se ne opredeljuje, ni definiran, ni ne črn ali bel, ampak vedno nedoločljiv, ravno toliko skrivnosten, da me še privlači.

In ko se prepirava, ima on vedno absolutno prav ali narobe, svoje priznanje pa proslavi z nasmehom, ker je pač rojen igralec. Takšnemu človeku pač ne moreš zameriti. Moškemu, ki nosi tak nasmeh, da bi ga obliznil iz same nevoščljivosti. Ko se najini prsti zapletajo v nerodno oklepanje, je jasno, da je bil on ustvarjen zame in jaz zanj…v drugem življenju, v drugi vzporednosti. Ker navsezadnje, mnogo ljudi je očarljivih, ki bi me zadovoljevali, pa čas enostavno ne ustreza prostoru.

Pa me vpraša: ti govorim o ljubezni? Ni treba. Pa o strasti? O tem pa vsekakor.