Neverland

Najbrž je kriva ona, ki me je danes v svoji zlati opravi vlekla med nakupovalne police do tiste kritične meje, ko začne boleti glava od parfumov, odvisnih trepetajočih čustev in kozmopolitanskega pridiha umetne klime. Ki je btw postala najina vulgarna spovednica. Meja, namreč. I’ll take a bow. In medtem, ko ona obdrži strog, resen obraz čudovite imitacije gejše, se jaz vedno znajdem v sredini dogajanja, spuščam glavo v srhljivo nalezljivem smehu kot majhna Lolita, flirtajoča, a zadoščena. 

Nostalgija me včasih enostavno pogoltne, kot pogoltne CD špranjica meni Njen najljubši album. Potem pa greva skupaj na vožnjo do letališča in plesat kot hipnotični derviši. Smejati se in poslušati pravljico. Njeno. Ki postane Moja. Za 51:48. Nato šele dining in and eating out.

“I know this is not a dining room conversation And you don’t have to listen if you don’t have the time But let me remind you in case you don’t already know Dining out can happen down below”

Pic source