Neverland

V mrazu se njegov obraz nekoliko spremeni. Ko sence padejo na njegove oči ravno toliko, da postane zamišljen, obupno privlačen, skorajda žalosten. Kaj bi delala? Bodiva romantično brezdelna ali kaotično smešna. Tako si podajava skrajnosti. V pogledih pa And I thank you for bringing me here For showing me home For singing these tears Finally I’ve found that I belong here.

Pic source

Obstajajo ljudje, ki pišejo tako, da lahko skozi lepoto besed čutiš mehkobo njihovih ustnic. Obstajajo ljudje, ki slikajo tako, da bi rad živel za njihovimi očmi. In obstajajo telesa, ki v določenem času predstavljajo vse, kar bi si nekoč in nekje želel bolj, kot si upaš. Brez tega bi bilo žalostno čakati na trenutke, ki ti jemljejo sapo.

Teh ne pozabiš. Fascinantnih pogledov, ki te sredi noči lomijo in obračajo v nesimetrično osmico, ko se opotekaš ob lastnih stopinjah in veš, da te bo spodneslo tako močno, da se bo smejalo nebo samo. Če je stvar parodija same sebe, je razorožitev čustev toliko bolj samoumevna. In ker ne verjamem v naključja, lahko le sebi pripišem, da sem klonila neprevidnosti lastnega telesa.

Potem ta hipnotičnost še kar traja in traja. Do stopnje, ko postane nekoliko nadležna, neglede na svojo ubijalsko privlačnost. Telo klečeplazi pod težo srca in obratno. Vsaj tako se zdi. Strast je pač svinjska zadeva, ki te zasvoji. Misliš, da si v zadregi, pa storiš pogumno nasprotje. Telo je izdajalski objekt, en nasmeh, pa je vsega konec.

Predrzni ljudje s kančkom vljudnosti so najbolj seksi ljudje na svetu. Njihovi pogledi in dotiki niso samoumevni in njihova izkazovanja čustev premagajo vse klasične, stereotipne oblike nežnosti. Če so spodobna ali ne, sredi noči so takšna dejstva absolutno nepotrebna. In obstaja tak človek, ki zame premore vse to. Ki ponoči ne spi, ampak omamlja do jutra. Z besedami. S slikami. In skozi nasmeh reče: ja, ja, saj vem…

Upam, da je bilo to zadnje dejanje burning down the bridges. Ker se mi ne da več ozirati nazaj. Navkljub prisotni anksioznosti se mi smeji. Mogoče bo pa tokrat res dokončno. In se lahko posvetim the sexiest person I’ve ever met. In grem, samo grem.

Pic source

Alter ego zadeve so bile vedno privlačne. Raoul Duke, Dr. Gonzo, kaj je še resničnega oz. kaj še bolj izmišljenega? Nekaj fantastičnih dialogov, ki se v podzavesti ne slišijo tako neumno, kot v obliki prirejenega glasu Johnnyja Deppa brez las in Benicia Del Tora, ki se skriva za napihnjenim trebuhom.

Mama told me not to come. Or did she? “Come” v smislu priti ali doseči ali doživeti. Humorno si vsak lahko stvar interpretira po svoje. Jaz sem si. Las Vegas je mesto brez meril. Vsaj v smislu tistih zglednih. Če en samcat kovček predstavlja tvojih naslednjih nekaj dni, je prihodnost precej zanemarljiva. Mogoče nepozaben flashback nevidnih netopirjev, ki ti letajo nad glavo. Drugs, sex and rock ‘n’ roll. Brez seksa. Kot nadomestek pa bogat spremljevalni orkester enostavčnih pojavov (Lyle Lovett, Flea, Harry Dean Stanton).

Droge ustvarijo upogibanje vsega, na zabaven način bežijo v rdečem cadillacu in predvsem ne pridigajo. Psihadeličnost po Thompsonu je izumetničena posledica časa, ko je bilo popularno biti “odsoten” in se le v zaključku izkaže kot del kulture, politike, časa, ljudi, ki izumirajo. Puščava je katalizator za odvečen balast.

Zato je razumljivo imeti belega zajca za zadnjo postajo pred izumrtjem, si natikati cigarete na zlate naustnike, piti zaprašen alkohol, v naročju bežati s pisalnim strojem in se skrivati pred namišljenim zakonom.

Ko gre Johnny v sončni zahod je vse enostavno. Absolutely fabulous, yes.

Pic source

Ha. Dolg ali kratek vikend, saj ni važno. V družbi Anthonyja Minghelle, Teda Demmeja, Hunterja S. Thompsona je valjanje po postelji ob štirih popoldan skorajda sprejemljivo. Blondinke in blondinci, sredinci. Kaj lepšega? (Pustimo packarije ob strani.) In vulgarno spogledovanje doseže svoj namen in vrhunec. Res je, tisti v sredini so najbolj sladki, ker ne dopuščajo enostranskosti. Prija, zelo. Jutri pa v družbo samih moških. Brez biča.

On je moj najljubši moški. Če za trenutek postavim v kot svoj Elektrin kompleks. Ker je edini človek, ki si iz dolgčasa s prsti trka ob zobe med kajenjem. In premišljuje o dimenzijah, o katerih se meni niti ne sanja. Takoj prebere oblaček nad mojo glavo, ki pravi “prazna sem” in me objame tako močno, da mi naravna vretenca od T3 do S2. Ure in ure lahko govoriva o traparijah, svinjarijah, perverzijah, se dotikava, smejiva in obžalujeva napačno izračunano življenje. Najbolje pri tem je, da ne pričakujeva ničesar. Odpustim mu, da je porazno slab plesalec, ki mi hodi po nogah, oprostim mu, da pije popolnoma napačno pivo in da mi tepta po možganih v najbolj neprimernih trenutkih. Nikoli se ne opredeljuje, ni definiran, ni ne črn ali bel, ampak vedno nedoločljiv, ravno toliko skrivnosten, da me še privlači.

In ko se prepirava, ima on vedno absolutno prav ali narobe, svoje priznanje pa proslavi z nasmehom, ker je pač rojen igralec. Takšnemu človeku pač ne moreš zameriti. Moškemu, ki nosi tak nasmeh, da bi ga obliznil iz same nevoščljivosti. Ko se najini prsti zapletajo v nerodno oklepanje, je jasno, da je bil on ustvarjen zame in jaz zanj…v drugem življenju, v drugi vzporednosti. Ker navsezadnje, mnogo ljudi je očarljivih, ki bi me zadovoljevali, pa čas enostavno ne ustreza prostoru.

Pa me vpraša: ti govorim o ljubezni? Ni treba. Pa o strasti? O tem pa vsekakor.

Location: Laibach; Date: 3/27/2008; Starring: Cigarettes & Chocolate Milk vs. Miss M’s getting older by the day; Event: If you know you are going to fail, then fail gloriously.

Pic source

Damien Rice naj bo odraz moje zaspanosti. Samo imbecilno vreme je lahko krivo za takšno patetiko. Jaz grem kar na Irsko. Pa četudi samo v glavi. Še prej pa jutri v službo kot preostala peščica nenormalnih ljudi. In res je: I can’t take my eyes off of you.

Pic source

By H.R. Giger, leto 1979. Nekdo me je s svojim navdušenjem spomnil na tega švicarskega slikarja, ki je kriv za fantastično podlago filma Alien. Yes, the man is an artist of the future. Osmega potnika, Part One še vedno gledam s prižganimi lučmi. Da ne omenjam Gigerjevega sodelovanja z Lynchom in tistega futurističnega stojala za mikrofon, ki ga neumorno ziba Kornov Jonathan Davis. Znanstvena fantastika je seksi.

Pic source

Najbrž je kriva ona, ki me je danes v svoji zlati opravi vlekla med nakupovalne police do tiste kritične meje, ko začne boleti glava od parfumov, odvisnih trepetajočih čustev in kozmopolitanskega pridiha umetne klime. Ki je btw postala najina vulgarna spovednica. Meja, namreč. I’ll take a bow. In medtem, ko ona obdrži strog, resen obraz čudovite imitacije gejše, se jaz vedno znajdem v sredini dogajanja, spuščam glavo v srhljivo nalezljivem smehu kot majhna Lolita, flirtajoča, a zadoščena. 

Nostalgija me včasih enostavno pogoltne, kot pogoltne CD špranjica meni Njen najljubši album. Potem pa greva skupaj na vožnjo do letališča in plesat kot hipnotični derviši. Smejati se in poslušati pravljico. Njeno. Ki postane Moja. Za 51:48. Nato šele dining in and eating out.

“I know this is not a dining room conversation And you don’t have to listen if you don’t have the time But let me remind you in case you don’t already know Dining out can happen down below”

Pic source