Neverland

Nekoč je bila Suzanne Stone v To Die For v obliki Nicole Kidman in danes je Kimberly Joyce v Pretty Persuasion. Evan Rachel Wood je petnajstletna hudičevka, ki svojo prihodnost gradi na manipulaciji drugih, da doseže svoj ultimativni načrt. Spretno unovči očetov antisemizem, mačehovsko neznanje o pornografiji in naivnost vseh osebkov, ki ji sledijo v posteljo. Oralni seks je v veliki večini odgovor na vse.

Moram priznati, da James Woods še nikoli ni bil tako zabaven, kot ravno v tem filmu, kjer nosi zelo močno ime. Henry Joyce, v kopalnem plašču, s pivskim trebuhom, z eno roko v mednožju in bruhajočim ognjem po vsem, kar je židovskega.

Kimberly je sicer povsem prijetno dekle najbolj nedolžnih pogledov, toda njena pokopana jeza nosi hude posledice. Za seboj potegne omamljenost Jane Krakowski, Rona Livingstona in vseh sošolk in predvsem sošolcev. Omembe analnega seksa, pasjega seksa, pornografskega seksa in še katerega so izključno zabavnega izvora (No, they’re cigars, you don’t have to swallow - I mean, inhale). In to vse zaradi fanta! In nisem si zapomnila niti enega razloga, zakaj je pivo boljše od ženske.

Sredi najbolj nešportnega obnašanja in najbolj umazane uporabe jezika, me je med smejanjem presenetil povsem resen obraz, ki o pobegu od tu premišljuje ravno toliko poželjivo kot jaz. Kaj praviš na izbris za štirinajst dni čez ocean, recimo da je veter v laseh še sprejemljiv faktor nadležnosti? Potem, ko mi tik tak nekoliko zablokira v romantičnem miselnem vzorcu, se vidim. Jaz in cesta in neprekinjeno, prekinjeno, po želji. Iz zvočnikov pa masivnost Paula. Ah, kaj bi dala za Lynchevo Lost Highway…Yeah, you turn me on.

Pic source

Glavca, tale je zate… Obljuba dela dolg. In ja, kopija da Vincijevega Razmerja človeškega telesa po Vitruviju je definitivno temnolasa

Pic source

Norah Jones in njen roadtrip film. Pa ne ravno. Njen glas, ki se tokrat morda razkrije v glasbi le dvakrat, povezuje zgodbe o življenju.

New York, obarvan v čudovito neonsko zeleno in rdečo barvo, hrupen od metroja, si na roke zvije cigareto brez filtra in diha v mrzlih nočeh. Kako sumljivo, da Jude Law tokrat ni vzrok vseh solza. Je zato kriv za krvavenje iz nosu, polnočnega okušanja pit in brisanje ustnic s poljubi. Tista o zapuščenih ključih zahteva veliko več časa.

Memphis, potopljen v vročino južnjaškega sonca pripravi Davida Strathairna, da živi bipolarno življenje. Kriva je vsekakor ženska v podobi Rachel Weisz, ki se po mačje sprehodi po lokalu, medtem ko ostali prenehajo dihati. S kodri čez obraz je nežna kopija Charlesa Bukowskega, opita, objokana, obupana…fantastična. Sledi ji le Otis Redding s svojim Try a Little Tenderness.

Las Vegas, poln igralniških žetonov, umetne svetlobe in Natalie Portman, ki še ni čisto odrasla v žensko. Bežati je najbolj logična rešitev, pred seboj, pred preteklostjo v razburljivost igre in adrenalinskega Jaguarja.

Menda potrebuješ tristo dni, da preboliš ljubezen. Po tem izračunu meni preostane še vsaj dvestopetinsedemdeset…

Nizozemec Anton Corbijn, znan predvsem kot fotograf črnobelih portretov in režiser videospotov Depeche Mode, U2 in drugih velikih imen, je posnel čudovito tragedijo. Ian Curtis, frontman manchesterskega rock banda Joy Division najbrž ne bi imel pridiha kultne figure, če ne bi svojo pot zaključil pri rosnih triindvajsetih. Dandanes je to že svojevrsten dosežek.

Film zna biti precej depresiven, ne toliko zaradi črnobele scenografije in fotografije, ampak uteleša “težavnost” in ranljivost posameznika, ki hoče vse in nič in v bistvu ne pozna koncepta sreče. “Sindrom Iana Curtis” bi se lahko prodajal v stekleničkah za hiperaktivne ljudi oz. za vse, o katerih bi lahko govoril odlomek Houellebecqa:

“V njem je bilo nekaj neskončno žalostnega, mislim, da v svojem življenju nisem srečal bolj žalostnega človeka, in žalost je še prešibka beseda: lahko bi rekel, da je bilo v njem nekaj uničenega, da je v njem vladalo upostošenje…”

Če se izbriše dejstvo, da je Curtisa močno zaznamovala bolezen, ga film pokaže kot popolnoma nefunkcionalnega človeka, ki živi le v trenutkih na odru. Očarljivo in hipnotično gre s tokom svojega glasu in pesmi. Konec pomeni odrešitev, v njegovem primeru absolutno tišino.

In Sam Riley zna jokati, kot le redki moški.

Kaj, če ne bi slišala začetnih podzavestnih/resničnih basov Ziona astralnih Fluke sredi zgodnjega jutra, brez da bi me peklo grlo? Takrat, ko mi je točno jasno, da me od preostalega sveta loči le še kakšna zanemarljiva digitalna številka. Ker si ne morem pomagati in zlesti za črnobele tipke, kot da je vsaka minuta pomembna. Lastne provokacije mi že dolgo ne služijo več in dobesedni ČE ni več privlačen, niti zanimiv, ampak dolgočasno brezbarven.

Obstaja verzija, ki me zajedavo privlači, straši ne več, sexual orientation: matter of dispute, ki me spravlja v smeh in obstaja parazitsko kroženje konstantne zabave, ki me ob vikendih položi nezavestno med rjuhe. Obe sta ljubki, a utrujajoči. Nekoliko stereotipni, pa vendarle. Na vprašanja o počutju ne odgovarjam več, ker se mi lahko pogleda v oči. Ker sem tam, dosegljiva in dostopna. Kot je moja najbolj rdeča majica, kar jih premorem. Samo znati se je treba igrati.

Tudi pravila sem že nekoliko omilila. Dovoljen je določen kaos, ne preveč aroganten, ki bi povozil mojo hrbtenico, ampak takšen s pridihom neznanega izvora. Možnost drugačnih “posledic” in sprejemljivega absurda. Nekakšna uresničljiva idila. Želim si videti tisto, kar je videti nemogoče.

In potem pride realno jutro, ki povzroči verižno reakcijo in vse odgovore DA spremeni v NE in obratno. Sledi prva kava in potem se zbudim. Z nasmehom, seveda.

Nimam pojma, kje naj začnem. Tricky or not so tricky? Popolnoma mu je jasno, da se je nalezel sumljivega fetiša od mene, pa mi niti ne očita. Ker gredo samo njemu lasje tako pokonci, ko se reži mojim spodrsljajem. You knows I loves you. In njegov Le Cinquième élément.

Pic source

By Keith Haring, leto 1986. V mojem podnaslovu “Ko je Keith srečal Andyja Warhola”. In ga je. Grafiti srečajo pop art. I’m Not Perfect je umrl leta ‘90 za aidsom.

Pic source

Danes se počutim…Naj muza Jima Jarmusha pleše zame. Življenje je…blond in prašno in predvsem čudovito naporno. Zasluge pripisujem stresu, ki se me od današnjega dne naprej drži vsaj mesec ali dva. Kaj ne bi bilo veliko enostavnejše prekriti si tattoo Mrs. Ritchie na lokalizaciji L5? Obožujem, pomilujem, verjamem…v meglo in prah. Naj bo, naj se zgodi. Ker ekscentričnost je sprejemljiva in seksualno dekadentna. Most of all…it is quite erotic. Like Dita Parlo. I want my own Mrs. Parker and the vicious circle! Wim Wenders me bo razumel. Vlado (the most intelligent man I’ve ever known - pa brez zamere, ker me poznaš, kot me moški lahko sploh pozna) prav tako:) I’m empty as much as I’m full of myself…

Pic source

Gimmie Kitty!

Pic source