Neverland

Ok, manjka Fenster v telesu Benicia Del Tora. Fenster, še najbolj fizičen približek, ko je nerazumljivo treba razumeti do samega konca. V komičnem mrmranju, v redu. Modrooki McManus pljuva, ko kriči in pozna najbolj nevarno obsedenost z orožjem. Palčkastemu Hockneyju je vedno vseeno. Keaton rad guba čelo in premišljuje v neskončnost, čeprav je le ta že določena v neizbežnost. In Verbal Kint, ah ja. Perfektna iluzija za masko pohabljenosti, kratkega uma in počasnih pogledov.

Zaljubljena naklonjenost do tega filma traja že celo večnost. In vsake toliko časa imava jaz in kavč zelo intimno razmerje. Nobenih eksplozij, nobenih jokajočih najstnic, samo perfekten scenarij in perfektne besede, ki valovijo iz ust Spaceyja, Del Tora, Byrnea. Ni večjega užitka (ok, je, ampak stavek perfektno paše sem).

Leta 1995 smo se vsi spraševali, če je Kayser Söze resničen. Ko se njegova madžarska urbana legenda sprehodi čez trupla naravnost iz oranžnega ognja in njegovi dolgi lasje plapolajo kot najbolj razbesnjeno morje. Ne, ne obstaja in ja, obstaja kot ustno izročilo in fantazija najbolj inteligentnega filmskega lika do danes. Kajti, ko Verbal poravna patološko stopalo in prste na roki, je povsem jasno, da gre za psihološki fuck of the century.

And poof. Just like that, he’s gone…