Neverland

(V podnaslovu: Kako me je zjebala podzavest oz. Jung se krohota v grobu)

Moje srce bi po vsej logiki moralo začeti utripati par zavidljivih desetletij nazaj na pločnikih podrtije 232 E 4th Street, pa žal ni. Danes, v obliki holograma, kot sem že pretirano dolgo, se sprašujem, kako točno Andrei Weber uspeva lebdeti med zvezdami. Še vedno kljubuje vsem zakonom težnosti, jaz pa se topim. Tudi mala Tamara Levinson je bila približno enako opojna s svojim tangom v najbolj nevidnih naramnicah.

Ne, danes se zasvajam samo še v centru absolutne zaljubljenosti na 519 W 36th Street. AntiGravity. Redkim uspe, da mi iztrgajo srce in mi ga ponudijo na dlani. Izvoli in si me vzemi, mi odmeva v naglušnosti. Kajti določena telesa v gibanju so absolutna poezija. Samo določeni iztegnjeni prsti mi ne kažejo smeri, ampak me vabijo. In vsi viharji komaj opaznih gibov si me lastijo, pa naj bo to njegovo dihanje po moji koži ali oklepanje napetega stegna okoli mojih udov. Samo določenim je dovoljeno, da telo spravijo globoko v podzavest in se igrajo še pozno v noč. V mojo fleksijo, ekstenzijo, brez načrtovanega zaporedja, brez štetja vdihov in izdihov. Brezpogojna strast, igra mišic.

Nekoč me višina na gredi ni strašila, ker me je vodila čudovita, vlažna roka. Poznala je vonj moje dlani in z dotiki negovala moje krvave, po kredi dišeče rane. Krive so bile pač fantastične modre oči. Koža, ki me je poznala in razgaljala. In kot se zdi, stoletja kasneje nekateri ljudje še vedno verjamejo, da so moje fantazije uničili ranjeni gležnji. Pa ni šlo za kaj tako poetičnega. Moja kolena so bila resnično utrujena, ampak zaradi agresivnejših učinkov. Pričakovanih posledic. Zavrtel se je kompas v anatomiji.

Jokalo se mi je, ko je Matthew Bourne spoznal Čajkovskega. Takrat so prsti začeli slikati po nevidnem platnu, takrat je siva barva prenehala biti. Pozabljen je bil Joaquin/Domingo/Luis (or whatever the fuck his name was) s svojo perfektno zlato poltjo, ko me je umazal s črnilom, ki se mu je cedilo po prepotenem obrazu v neki barcelonski beznici. Danes me alžirska Sofia zaboli, ko usloči svoj hrbet in se zraven še nalezljivo nasmehne. Ko Sébastien premaguje svoje noge in roke, jaz pa pozabim dihati. Določeni ljudje me resnično zaustavijo do meje, ko se še taka absolutnost sprevrže v intimno bolečino. Ki je neverjetna, nenadomestljiva, preveč lepa. Na teh konicah prstov bi stala, bila bi na koncu njihovih jezikov.

Tudi zabavna Catherine ni bila nikoli pretirano fatalna, če ne bi vnesla malce erotičnega gibanja v svoje prekrižanje nog. Veliko bolj me je zafrknila s tem, ko si je vzela cigareto med zobe in dvignila pogled. Neslišni “fuck you” se je definitivno slišal. Včasih si želim samo gledati, igrati se s kožo in dihati. Takrat celo pozabim na ples.