Neverland

Greh je. V samem začetku misliti, premišljevati o napisanih besedah, ki morda izražajo trenutno stanje doživetega. Ko se v treznem, normalnem, sprejemljivem stanju prebudiš v zahtevano identičnost številk. Sem, si, bom, boš…most of all, fuck you at least as I fucked you. Pa ne resnično, ne resno, bodiva odrasli, zreli bitji, ki funkcionirata.

Naslanjati se na oviro je vertikalna, horizontalna, ti izberi…opora, ki na silo ustavi valovanje telesa in vznemiri še tako prikrito hiperventilacijo pljuč. Diham, torej sem. Bijem, torej umiram. Na tvojem alfa ozemlju, kjer potrebuješ zaledje in varnost in “pssst” faktor, kjer ne bo nihče izvedel, da se smejiš sredi noči in tvoj dah izginja v zrak kot pljučni dim, prenapolnjen s prepovedanimi substancami. Ker tvoje telo je, spočito tako skrivnostno ob meni, naslonjeno in polno, nikoli mirno.

Tvoj pogled je ostal in izginja, ga pogrešam ali ne, ni vprašanje. Se naslajam nad žarečimi očmi, smejim se. Ah, poglej še malo naokoli. Bilo bi pač preveč perfektno, če bi se zaljubila vate, pa ne grem v predvidljive labirinte in vnaprej naslikane galerije, ki kot nevarno nebo bliskajo pred mojim scenarijem. Ne še, vsaj ne zdaj. Nikoli ne tistega, ki ga ne moreš imeti.

Okušam te. In ne vem točno, če je sekunda vredna svojega časa, je precenjena ali se le meni zdi, da padam na kolena kot ikonska iluzija, ki obožuje in ljubi nerazumljivo. Sadistično morda, z zavezanimi, usnjenimi rokami se počutim zmuzljivo in vendar dostopno, zakaj bi si postavljala vprašanja, če je odgovor že vnaprej določen. Uživam te. Tebe. Brez dotikov vročih dlani, ki se napeto sprehajajo po robovih. Nimaš me, ker mene nima nihče. Si samo črno čez oči.