Neverland

Nekje v ozadju je polno namigov, ki že kritično spominjajo na to, da selektivna izbira ljudi, s katerimi se je vredno ljubiti, pravzaprav ne pomenijo nič slabega. Moj odziv je vedno sprejemljiv umetnemu vzdušju, čeprav gre zadnje čase bolj za primatsko strast kot karkoli drugega.

Težko je nekomu gledati v oči, ki te opaja z vsakim dihom in se pretvarjati, da se roke tresejo same od sebe in prav nič v povezavi nad popolno oblastjo človeka, iz katerega bruha živalska strast. Če bi rekla, zaljubljena sem, bi bila to sicer mala majcena laž, morda sem nekoliko preveč očarana, sentimentalna, prevzetna in pristranska. Torej sprejemljivo paradoksalna.

Zakaj se mi torej dvigujejo obrvi v krvoločnem pričakovanju najmanjšega telesnega stika, čemu obračam oči v tla, se igram s prsti in ustnicami in vrtim škatlico cigaret tako neusmiljeno, kot da bom izgubila prostor in čas, doživela absoluten blackout in se zbudila ne točno določenem rdečem kavču, ki me tako barvno posiljuje, da se mi obrača želodec. Po drugi strani…je prav hudičevo funkcionalen.

Morda pretiravam s patetično zasvojenostjo s strastjo in mislim na določen obraz le zato, ker bi ga poljubljala. Na določeno telo, ki zaenkrat še nima vonja, ima pa otip perfektnih zavojev in nosi ime vseh seksi pridevnikov. Tu ni nobene ljubezenske zgodbe. Verbalna erotika, ki pravzaprav nima smisla.

Je torej pričakovana bolečina, sekundna ljubezen, večna strast in na tisoče objektov, ki jih je treba imeti, okusiti in se izgubljati v njih na vsake toliko časa. Morda je moja odvisnost družbeno sprejemljiva, morda je to bitje z najbolj norimi očmi moj pogoj. Ima drugače sploh smisel biti karkoli?