Neverland

Njegovi prsti so prav posebnih dotikov. Še ne toliko časa nazaj jih je prislonil na svoja metuljčasta usta in me vprašal, če kdaj ne uživam v tišini. Ker on je neustavljivo verbalno bitje, ki mežika z očmi tako pogosto, kot meni utripa srce po adrenalinskemu šoku. V tišini uživam približno toliko kot v neustavljivi, glasni, zastrupljajoči glasbi, le da nimam potrebe govoriti o tem. On tega ne razume. Ne še. Zaenkrat. Klavir je treba ljubiti. In ob violinah je dovoljeno obnemeti. Ker strune včasih prav svinjsko bolijo.

Tudi potem, ko mi prekrije ušesa z dlanmi in se pretvarjam, da se izgubljam v njegovem namišljenem morju, ki ga ustvarja njegova vroča koža. Danes sanjaj z mano, mi reče. Danes bodiva absolutno lenobna, ostaniva med odejami in povedal ti bom stotine zgodb. Ko govori, ga slišim dihati, njegov prsni koš se dviguje nekontrolirano in njegovi nasmehi me dvigujejo in spuščajo kot nevidni valovi,  širijo se mi zenice kot prestrašeni mački. Kako nedolgočasno, uporniško telo se naslanja ob meni. Kako posebne so moje misli… Ob njem, o njem.

Kako mi njegov glas govori. Verjameš v absolutno samoto, verjameš v absolutno ljubezen. Njegove misli imajo drugačen glas, ki še v neskončnost odmevajo v meni. Brez posebnega napora. Brez nepotrebnega blefiranja. Potem si ne laževa, ampak samo sanjava. In greva v pravljice, filme, knjige, glasbo. Plavati, kričati, dihati. Z njim je pač tako enostavno.