Neverland

Pascal mi je prav nesramno pokazal sredinec in mi že dober teden ne da zadoščenja, da bi se crkljala z njim. Ker premore ravno toliko utripov kot Michael. V soboto mi je skušal namigniti, da mu vseeno prija malce pettinga, na prvi oviri pa me je…pričakovano zatajil. Jaz pa sem samo hotela od njega, da mi pokaže svojo najboljšo imitacijo Kalipso, da se mi…khm, dvigne. Vsekakor si je izbral perfekten čas, da mi uničuje načrte. Plemiški prasec ali royal son of a bitch, bi temu rekla. Pretty bastard…ta je še boljša.

Pic source

Crime scene: Laibach; Date: 1/31/2008; Starring: The Wild Ones vs. The Bitches; Event: Oh, Daddy, I’m so afraid.

Pic source

You can suck it on damn Bruce Weber. I know I did. I always do.

Pic source

Greh je. V samem začetku misliti, premišljevati o napisanih besedah, ki morda izražajo trenutno stanje doživetega. Ko se v treznem, normalnem, sprejemljivem stanju prebudiš v zahtevano identičnost številk. Sem, si, bom, boš…most of all, fuck you at least as I fucked you. Pa ne resnično, ne resno, bodiva odrasli, zreli bitji, ki funkcionirata.

Naslanjati se na oviro je vertikalna, horizontalna, ti izberi…opora, ki na silo ustavi valovanje telesa in vznemiri še tako prikrito hiperventilacijo pljuč. Diham, torej sem. Bijem, torej umiram. Na tvojem alfa ozemlju, kjer potrebuješ zaledje in varnost in “pssst” faktor, kjer ne bo nihče izvedel, da se smejiš sredi noči in tvoj dah izginja v zrak kot pljučni dim, prenapolnjen s prepovedanimi substancami. Ker tvoje telo je, spočito tako skrivnostno ob meni, naslonjeno in polno, nikoli mirno.

Tvoj pogled je ostal in izginja, ga pogrešam ali ne, ni vprašanje. Se naslajam nad žarečimi očmi, smejim se. Ah, poglej še malo naokoli. Bilo bi pač preveč perfektno, če bi se zaljubila vate, pa ne grem v predvidljive labirinte in vnaprej naslikane galerije, ki kot nevarno nebo bliskajo pred mojim scenarijem. Ne še, vsaj ne zdaj. Nikoli ne tistega, ki ga ne moreš imeti.

Okušam te. In ne vem točno, če je sekunda vredna svojega časa, je precenjena ali se le meni zdi, da padam na kolena kot ikonska iluzija, ki obožuje in ljubi nerazumljivo. Sadistično morda, z zavezanimi, usnjenimi rokami se počutim zmuzljivo in vendar dostopno, zakaj bi si postavljala vprašanja, če je odgovor že vnaprej določen. Uživam te. Tebe. Brez dotikov vročih dlani, ki se napeto sprehajajo po robovih. Nimaš me, ker mene nima nihče. Si samo črno čez oči.

Pic source

Nekje v ozadju je polno namigov, ki že kritično spominjajo na to, da selektivna izbira ljudi, s katerimi se je vredno ljubiti, pravzaprav ne pomenijo nič slabega. Moj odziv je vedno sprejemljiv umetnemu vzdušju, čeprav gre zadnje čase bolj za primatsko strast kot karkoli drugega.

Težko je nekomu gledati v oči, ki te opaja z vsakim dihom in se pretvarjati, da se roke tresejo same od sebe in prav nič v povezavi nad popolno oblastjo človeka, iz katerega bruha živalska strast. Če bi rekla, zaljubljena sem, bi bila to sicer mala majcena laž, morda sem nekoliko preveč očarana, sentimentalna, prevzetna in pristranska. Torej sprejemljivo paradoksalna.

Zakaj se mi torej dvigujejo obrvi v krvoločnem pričakovanju najmanjšega telesnega stika, čemu obračam oči v tla, se igram s prsti in ustnicami in vrtim škatlico cigaret tako neusmiljeno, kot da bom izgubila prostor in čas, doživela absoluten blackout in se zbudila ne točno določenem rdečem kavču, ki me tako barvno posiljuje, da se mi obrača želodec. Po drugi strani…je prav hudičevo funkcionalen.

Morda pretiravam s patetično zasvojenostjo s strastjo in mislim na določen obraz le zato, ker bi ga poljubljala. Na določeno telo, ki zaenkrat še nima vonja, ima pa otip perfektnih zavojev in nosi ime vseh seksi pridevnikov. Tu ni nobene ljubezenske zgodbe. Verbalna erotika, ki pravzaprav nima smisla.

Je torej pričakovana bolečina, sekundna ljubezen, večna strast in na tisoče objektov, ki jih je treba imeti, okusiti in se izgubljati v njih na vsake toliko časa. Morda je moja odvisnost družbeno sprejemljiva, morda je to bitje z najbolj norimi očmi moj pogoj. Ima drugače sploh smisel biti karkoli?

If I wasn’t a rich girl…Mr. Ward me je celo jutro vodil s čopičem kot Frida Kahlo po najbolj belem platnu, kar sem jih zmogla izvleči pod vso navlako. Babyboy mi vedno pomaga. Kot majhen anksiolitik mi ves čas šepeta, da je tišina včasih produktivna zadeva. Kar sledi, je pač vprašanje mojih utrujenih možganov.

Pic source

Film scenarista, ki je bil nagrajen z oskarjem za The Usual Suspects, je pravzaprav hvaležno delo le zaradi ponovnega sodelovanja z Beniciom del Torom. Tokrat je zgodba absolutno dolgovezna in skoraj načrtovano slabo obrazložena. In velika imena, kot so Ryan Phillippe, James Caan, družinska naveza Juliette in Geoffreyja Lewisa, celo Taye Diggs in Kristin Lehman nekako zbledijo v prahu mehiškega konca.

“I can promise you a day of reckoning you will not live long enough to regret“, je stavek, ki ga vzneseno izgovori James Caan in je edina čustveno nabita stvar v celem filmu. Del Toro se sploh ne trudi, Phillippe se preveč, Juliette Lewis pa sem navajena bolj retardirane kot noseče.

Najbolj seksi zadeva je orožje. Imajo ga vsi in uporablja se v devetdesetih odstotkih filma. Glasno, zelo glasno.

James Denton. Ali ljubkovalno včasih tudi Jamie, ki je ob Travolti zaigral v Primary Colors in Face/Off. Mene je sicer omehčal v seriji The Pretender kot neusmiljeni Mr. Lyle, poznan pa je najbolj kot mnogoopravilni Mike Delfino v Desperate Housewives. Glede na to, da je bil rojen v glasbenem mestu Nasville, je skorajda pričakovano, da igra v skupini z imenom Band from TV, v katerem med drugim nastopata tudi Hugh “House M.D.” Laurie in Greg “Heroes” Grunberg.

Number: 45

The way you look and talk to me. You’re cursing me I freeze. The combination of loss, control, loss of soul. I weaze. Just give some ease to me.

Prazna glava. Samo tiste oči, tiste ustnice, nemirno gibanje, ki se vrtinči okoli mene. To je absolutno seksualno bitje! I am totally fucked now.

Source