Ouch. Mommy. That hurt.

22.12.2007

Mesto je lepo. Mrzlo tudi, če se stiskaš pod lučkami, ki spominjajo na…khm. Dobimo se pod smreko, ki meri, koliko že? Po nekem čudnem naključju zavrtijo moje najdražje pištolice in meni se stvari zdijo zelo sumljive. Vsaj nekaj časa, ko srečam ljudi, ki jih pravzaprav nočem. Greje me vročica, ki se seli navzdol po telesu in vztrajno umikanje gospodičev na poti do toaletnih prostorov, kjer se mladoletne punčke ne zaklepajo. Ker, kje že piše, da je pričakovati, da ti bo nekdo odprl vrata, če se ne zaklepaš? Jaz pa se smejim zardevanju njenega naivnega obraza. Najmlajše bitje me poboža po laseh…ja, alkohol je hudičeva zadeva. Plesala bi. In gremo plesat. Ki me prav nevarno spominja na nekoga, ki se mi potepa po glavi. Kako nesramno. Kot tekila.

Navsezadnje imam njegove oči, ki spremljajo vsak moj gib. Pazi name. Te zebe v prste na nogah? Niti ne. In medtem, ko zavoha mojo nemirnost, se zavrti okoli mene, me objame z najbolj toplim nasmehom in govori brez besed. Tvoj nemir te bo uničil.

Ampak. Uniči te glavobol, morda boleč želodec, hoja v mrazu, ko vidiš sebe dihati tako globoko, da se ti lomijo pljuča. Ne vem, zakaj me vedno vleče na tisoče koncev, ko je odgovor morda ravno tam, kjer počiva moje telo. Morda ne bi smelo biti oken, da ne bi vedno iskala izhoda. Pridejo pač otožni dnevi.

Zato se poslovim z nasmehom, ker trenutno pripadam samo enemu sanjarjenju, s poljubom, z dotikom žametnih prstov, pogledam še enkrat nazaj in grem v čas zatem. In nihče si ne poje v glavi Gunsov, kot si jih jaz v tem svinjskem mrazu.

 
Objavil troBENTica
Zapisano pod Whatever

7 komentarjev na “Ouch. Mommy. That hurt.”

  1. bonboniera bonboniera pravi:
    22.12.2007 ob '12:16 pm'

    sprejemaj otožne dneve, ker preprosto morajo biti, potem pojdi naprej in si vseeno poj Gunse ;) tako jaz delam.

  2. ninaa ninaa pravi:
    23.12.2007 ob '6:21 pm'

    Wau, dobr dobr tole :P Kaj pomeni tole, si bila malo v zbeganem stanju? :)

  3. vladorobar pravi:
    24.12.2007 ob '1:22 am'

    Po nekem čudnem naključju zavrtijo moje najdražje pištolice:
    hehe, najprej se mi je zdelo čudno, ker sem pač lahko pomislil le na Sex Pistols. Šele čez nekaj časa mi je kapnilo, GnR.

  4. trobentica trobentica pravi:
    24.12.2007 ob '7:02 pm'

    @vlado - saj veš, da SP-je nisem nikoli poslušala :smile:
    @ninaa - samo nekoliko otožna :smile:

  5. vladorobar pravi:
    24.12.2007 ob '11:56 pm'

    Seveda vem, zato se mi je zdelo čudno. Ampak, kot je rekel Šalamun, vsako leto nekaj ljudi doživi razsvetljenje oziroma se čudežno zastrupi z njim. Pa sem za trenutek (0,00023 s) pomislil, morda pa to velja tudi za Pištole.

  6. trobentica trobentica pravi:
    25.12.2007 ob '10:25 am'

    Ne, ne. Do takšnega razsvetljenja ne bo prišlo. Vsaj Kar se tiče Sex Pistolsov. Ker punka pa res nisem nikoli poslušala, nimam pojma, kaj točno sem imela (in imam) proti njemu. Enkrat sem gledala dokumentarec o Pistolsih, pa mi je bila všeč njihova zgodba nasploh. Kako lahko eni taki reveži postanejo ikone. Johnny Rotten se je uprl Malcolmu McLarenu, Steve Jones je pa edina zabavna točka vsega skupaj. No, ne vem :smile: Strokovnjak za tole si ti, jaz sem bolj hčerka od Mrs. Ciccone :smile:

  7. vladorobar pravi:
    27.12.2007 ob '12:54 am'

    Seveda je zdaj, dobrih 30 let po njihovem obdobju, res prepozno za to, da bi se kdorkoli z njimi “zastrupil”.

Komentiraj