Neverland

Neverjetno mi je bilo še v petek zvečer verjeti, da temu pač ni konec. Sredi noči se je zaključilo, potegnil si črto in jaz sem poteptala še zadnje sledi ognja. No, vsaj zdelo se je tako. Nisem jokala, ker se mi enostavno ni dalo več. Za najine napake, za tvoje svinjarije in za moje laži. Ker je bil konec pričakovan in naju najbrž ni presenetil.

In vendarle si se sredi noči zopet pretihotapil vame, ko da bi vohal mojo tesnobno ujetost in me tako prisrčno kot vedno vprašal, ali sem še jezna nate. In nisem zijala v strop zaradi tebe, ali zaradi tega ker po nekem čudnem naključju ne bi mogla spati. Ne, nisem jezna nate. Hotela sem ti reči nekaj drugega. In potem je prišla iz mene traparija. Zaradi takih prascev, kot si ti, je nastalo nekaj tako lepega kot nebo z zvezdami. Ljubim te, kljub temu, da imam vročino, sedaj pa odjebi in me pusti, da zaspim.

Egoist, kot je, je moral seveda imeti zadnjo besedo. Kako se reče ljubim te?