Neverland

Pa sva šli. Naša draga mati, z indijanskim imenom “šlasičezmojomedenico zapomnsito” in jaz sva že dva tedna načrtovali pustošenje po trgovinah, ker je treba nakupiti čimveč šare za še več kopičenja. Zataknilo se je že pri kobacanju v avto, ker je menda svinjsko mrzel. Ja, najdražja, vem. Na povsem enak način vedno šokiram svojo zadnjico, ko se moram ob petih zjutraj z nasmeškom odpeljati v službo. Prižgem gretje, pa ji preveč piha. Pošljem vsakega drugega penzionista v dotične spolne organe. Moraš res tako preklinjat, me vpraša nežno. Čutim, da prihaja psychological twist…Aha, vidim jih, te obtožujoče oči, zaradi katerih se nasmehnem z najboljšo imitacijo Popajeve Olive. In kakšna glasba je to, ne slišiš motorja, če ti vse razbija. Ja, mami. Nabija, nabija. Lajk ej vrdžn, najdražja, ob tebi se vedno počutim tako nedolžno…

Nakup rožic se sprevrže v perverzno ogledovanje vsega, kar se sveti in spominja na bližajoče praznične dni. In medtem, ko meni v glavi odmeva zelo znana mantra “o, fak, o šit”, se mati vrne s tono zelenja in ji manjka samo še Tarzan, ki bi jo odnesel s tal in zapiskal svoj zmagovit samoglasnik. Prosim te, odidiva od tu, ker bom dobila napad astme. Saj je nimaš, mi reče pri blagajni. Ampak meni se zdi, da jo lahko fašem in ti bom naredila sceno. In sploh veš, da so dihalne vaje pri oživljanju po novem v razmerju 1 proti 15 in ne več 2 proti 5? Ne? I rest my case.

Sledi kozmetika. Uf. Kje so kisikove bombe, ko jih potrebuješ? Medtem, ko se sprašujem, kaj točno mi manjka, je nakupovalni voziček že napol natovorjen. Mati kot tornado divja med policami, vmes zamenja stran trgovine, se izogiba drugim kupovalcem kot Vreni Schneider med slalolom svojega življenja in skoraj napiše disertacijo o učinkovitosti laka za nohte. Long lasting my ass, zamomlja izpod naočnikov. Džizas, mami! Pri cukrih jo vprašam, ali se ji zdim bolj človek, ki bi jedel Smarties ali m&m’s. Vem, tale je psihološki presežek, za samega Freuda. Torej, otrok moj, ti si bolj za Haribo. Ti mater, pa res! Haribo macht kinder froh. Moja mati je res genialna.

Pri poslavljanju mi pričakovano reče, da sem smotana, ampak da ima rada vse svoje smotane otroke. In jaz se režim, ker je naša mati moja lubica. Četudi mi hoče podtakniti tisto grdo zelenje ob najmanjši priložnosti. Ni šans, najdražja!