Neverland

V precej pocestniški okolici, ki tebe spominja na minimalizem, mene pa na kurbirski baroko…me takoj popraviš - na minimalističen rokoko z rdečimi stenami in črnimi usnjenimi stoli, mi je ambient pravzaprav všeč. Ker nasproti mene sediš ti, s svojimi svetlečimi očmi, z nasmehom in nerodnim držanjem skodelice med pitjem čaja. Kako nenavadno bitje si. Razlagaš mi o arhitekturi stare Ljubljane, jaz pa umiram od smeha. Se oproščam. Ker me zabavaš, ker se režim, sem resna, občutljiva, hladna, ker skačem iz ene skrajnosti v drugo, ti pa ne obsojaš ničesar, nikogar v prepričanju, da se ljudi ne sme soditi po njihovih dejanjih, če jih osebno ne poznaš. Te to naredi dobrega v mojih očeh ali le mene slabo?

Zmrzovanje med vožnjo je sprejemljivo. Ker me (kako osladno) greješ ti ali pa najbolj neumna glasba, ki jo vrtiš. Prepevanje, zgrešeno vsaj v treh višinah, ni neprivlačno ali celo zoprno. Morda zabavno, neumno zanimivo, hudičevo seksi? In ko se pogovarjava, kam točno bova zbežala naslednjič, je Evropa še preveč blizu in Azija nevarno daleč. Predvsem se oba strinjava, da sva za na luno. Ti boš Antonio Carluccio in jaz tvoja čistilka.