Neverland

Medtem, ko mi v roki čopič dobesedno razpada v petnajsttisoč ščetin, se mi ti smejiš in citiraš mojega najljubšega Albeeja. Good. Better. Best. Bested. Ni smešno, ni zabavno, ni nič, kar predstavlja tvoj zadovoljen obraz. Mogoče mi je smešno, ko sredi noči po telefonu skupaj analizirava Frasierja. Takrat, ko sem že v nekoliko zamaknjenem stanju in kljub oddaljenosti vem, kako dišiš. Osrečuješ me.

In vendarle. Žalostiš me. Ker najine interakcije ne bodo nikoli normalne in najina okusa nikoli usklajena. Tvoja drugačnost me včasih prazni, ker premoreš preveč. Včasih mi ni do tega, da bi hodila ob tvoji strani, korak za korakom, tako sinhrono, perfektno, zoprno pričakovano.

Hočem te le na konici prstov, ko molčiš neskončno tišino z očmi, ranjenimi od branja in študiranja drugih ljudi. Takrat, ko se morda tvoje telo uskladi s tvojim razbijanjem srca, ki postane počasno, tiho, umirjeno in ko se tvoj pogled ustavi. Tistih nekaj sekund te ljubim absolutno. Ne mislim in nočem ničesar več.

V pričakovanju na vrnitev torej analiziram vsak tvoj pretekli gib, tvoj vonj, okus tvojih prstov, spreminjajočo barvo tvojih oči, govor, ki ti oblikuje ustnice in predvsem jezik. Poljub na lica, če želiš imenovati dejanja. Preziram dejstvo, da te obožujem. Edini, ki se še boji Virginije Woolf.