Neverland

Griffin je on in Phoenix je ona. Srečata se na povsem ponesrečenem predavanju o življenju in smrti. Oba, kot zvem kasneje, z zelo dobrim razlogom. In po precej grobem odklonilnem odgovoru, da bi šla z njim na večerjo, se zgodi pričakovana posledica in zatorej film.

Dermot Mulroney je ravno tak moški, kot si ga želi vsaka ženska. Nepredvidljiv, neustrašen, ki ne govori traparij in posluša traparije. Ki dela stvari, ki si jih prej v življenju nikoli upal. Zato Amanda Peet tudi pade nanj. Še jaz bi. V parih dneh si postaneta zelo blizu, potem se zaradi njenega neznanega strahu ločita in zopet snideta. Temu bi rekla usodna ljubezen. Nalivanje z rdečim vinom, ki le prikriva njune frustracije, je modni dodatek vsakega drugega prizora.

Potem pa resnice in obdobje deževja. Oziroma, v mojem primeru monsunske cmeravosti. Ker kar naenkrat zgodba ni več samo prijetno ljubezenska, ampak težka kot noga dvestokilskega tipa, ki ti stoji na prsnem košu. Potem si želiš, da bi se od vsega hudega ti nalival z rdečim vinom.

Konec je žalostno prelep in zadnja Griffinova vidna poteza zlomi še najbolj odporno srce, ki se je med tem filmov vsaj malce natrgalo po šivih. Anna Nalick s svojo pesmijo Breathe pa povsem zanalašč v ozadju, da ja še bolj boli. Dermot je očarljiv in Peetova sploh ne več tako zoprna kot običajno.