Neverland

Včeraj je bil najbrž najbolj naporen dan po novoletni zabavi iz leta 1998. Jaz že vem, zakaj. Moja meglena prisotnost na delovnem mestu je pravzaprav razveseljevala sodelavce, ker nisem govorila (beri = nadirala folk) zaradi svojega eklektičnega značaja. Polastila se me je neka čudaška utrujenost, ki je kot po murphyjevsko nastopila ravno takrat, ko bi morala biti moja storilnostna krivulja nekje v višavah. Ampak, glej ga hudiča, gospodična je nekoliko graciozno utrujena.

In ko se je ura kot po naročilu vrtela bolj nazaj kot naprej, sem po petintridesetih pussy kavah (češpljeva voda iz lokalnega avtomata) oddala svoj prstni odtis in oddivjala iz službe v nove dogodivščine. Čakal me je namreč obisk v najbolj gejevski avtomehanični delavnici, kamor sem odpeljala svojega leva po zimsko obutev.

Sumljivo umazani in od olja umazani moški so me pravzaprav vedno privlačili (Freud bi imel na to pripravljeno kakšno perverzno opazko). Vstopim torej, kot oblaček iz Perwollove reklame med štiri (kolikor sem jih sprva uspela našteti) človeške “šraufncigerje”, ki pa sploh ne trzajo name. Prišla sem zamenjat gume? Ja, in? Dobim odgovor od najbolj mastnega - predvidevam, da je alfa volk delavnice. Boste čakali? Aha, pa še trikrat se bom zavrtela okoli droga, če želiš! Odmeva v moji glavi, v resnici pa samo prikimam kot užaljena princeska. Med čakanjem opazim, da so stene prazne ali pa samo okičene z reklamami za olja in druge mastne avtomobilske zadeve. Nobenega koledarja z golimi ženskami, kot je bilo to značilno za delavnice/garaže naših fotrov v 80.-ih. Nobene Carmen Electre, ki si s prstom vrta po ustih?! Ah, ta dandanašnji dolgčas.

In ko odhajam, se mi zdi, da se je brenčanje tipov okoli mene podvojilo in da jih kar naenkrat ni samo štiri, ampak vsaj sedem in vsi stojijo okoli mojega avta, kot da je nekakšen hud prasec od Benza. Odločam se še, kateri je najbolj umazan od njih, kateri najbolj simpatičen in kateri bo najbolj odkimaval z glavo, ko bom rinila iz delavnice. Izgledajo kot Village People, nekoliko manj gejevski, ampak vseeno…Jaz pa z najbolj belim nasmehom kar jih premorem in po gasu. Domov, da pozabim, da grem spat in da se ne ubadam več z nagicami in vprašljivimi geji vsaj do spomladi. Damn!

Griffin je on in Phoenix je ona. Srečata se na povsem ponesrečenem predavanju o življenju in smrti. Oba, kot zvem kasneje, z zelo dobrim razlogom. In po precej grobem odklonilnem odgovoru, da bi šla z njim na večerjo, se zgodi pričakovana posledica in zatorej film.

Dermot Mulroney je ravno tak moški, kot si ga želi vsaka ženska. Nepredvidljiv, neustrašen, ki ne govori traparij in posluša traparije. Ki dela stvari, ki si jih prej v življenju nikoli upal. Zato Amanda Peet tudi pade nanj. Še jaz bi. V parih dneh si postaneta zelo blizu, potem se zaradi njenega neznanega strahu ločita in zopet snideta. Temu bi rekla usodna ljubezen. Nalivanje z rdečim vinom, ki le prikriva njune frustracije, je modni dodatek vsakega drugega prizora.

Potem pa resnice in obdobje deževja. Oziroma, v mojem primeru monsunske cmeravosti. Ker kar naenkrat zgodba ni več samo prijetno ljubezenska, ampak težka kot noga dvestokilskega tipa, ki ti stoji na prsnem košu. Potem si želiš, da bi se od vsega hudega ti nalival z rdečim vinom.

Konec je žalostno prelep in zadnja Griffinova vidna poteza zlomi še najbolj odporno srce, ki se je med tem filmov vsaj malce natrgalo po šivih. Anna Nalick s svojo pesmijo Breathe pa povsem zanalašč v ozadju, da ja še bolj boli. Dermot je očarljiv in Peetova sploh ne več tako zoprna kot običajno.

Dermot Mulroney. Ob pogledu nanj se mi vedno šibijo kolena, pa čeprav morda včasih zakrivi ustnico kot dobri stari Billy Idol. Njegov big break je bil bratpackovski film Young Guns, pa Longtime Companion in ameriška priredba La Femme Nikita z Bridget Fonda, ki je nosil naslov Point of No Return. Zaigral je v zadnjih dveh filmih Riverja Phoenixa, v Altmanovem Kansas City in z My Best Friend’s Wedding očaral vse romantične duše. Zadetki zadnjih dveh let so The Wedding Date, Must Love Dogs, Zodiac in The Family Stone. V zasebnem življenju se ločuje od odlične igralke Catherine Keener in je hudičevo dober igralec čela.

Number: 44

Gavin Rossdale. Škotsko angleška definicija seksi tipa. Bivši pevec skupine Bush (najljubša The Chemicals Between Us) in solo imitacija Kurta Cobaina (Adrenaline iz filma xXx). Sicer pa občasni igralec predvsem manekenskih vlog (Little Black Book, Zoolander in zlobni Balthazar v Constantine). In pa seveda oplojevalec Gwen Stefani. Se ne bi branila plavanja z njim.

Number: 42

Róisín Murphy, bivša gracija Moloka je današnja onanation in mi preskakuje že cel dan med sinapsami. Preverjeno trenutno padam samo na basovno ozadje in prehlajene glasove tik po pljučnici. Pa če je v uradni verziji ali zremiksan pod prstki Seamusa Hajija. Need the love object to reciprocate! Ah, hudo…

Po dolgem premisleku in včerajšnjih mukah zaradi domače vizažistke (=moi), smo soglasno (me, myself and I) ugotovili, da si želimo obrvi, kot jih ima Famke Janssen. Ker ima enostavno najbolj fu**able eyebrows na planetu. In tisti njeni close-upi v Nip/Tuck so že legendarni. Damn, damn! Včeraj sem itak na sadističen način prišla do zaključka (again), da Vanilla Ice ni več popularen, čeprav se je moja pinceta kar nekajkrat nevarno zatresla.

Rufus Sewell. Priznan gledališki igralec, ki je svojo filmsko kariero obudil precej pozno in sicer prvič v filmu Dark City ob Kieferju Sutherlandu. Znan je po tem, da rad igra zoprne negativce. V A Knight’s Tale ob Heathu Ledgerju je že bil tak, da bi ga po nagi riti. Kostumografski zadetki so še Tristan + Isolde, The Legend of Zorro, The Illusionist in televizijski film Helen of Troy, iz katerega je tudi tale slika.

Number: 40

Kaj početi na dan, ko se premakne ura in je ob treh že (skoraj) tema?!

• lahko bi pobrisala prah s polic, pa me je strah, da dobim astmo - sploh pa se mi ne da, ker sem 2lazy in nimam potrpljenja za toliko polic
• lahko bi gledala tv, kjer vrtijo resnične zgodbe/narodnozabavne veselice/kako se parijo živali/ponovitve rokometa iz leta ‘82/priredbe Jackie Collins/monodrame slovenskega gledališča (medtem, ko se ob 23.55 običajno vrti kakšen dober film - očitno le za ljudi brez obveznosti, šole, službe ali življenja nasploh)
• lahko bi šla na sprehod (nazadnje sem šla leta 1993?), pa nimam rudarske čelade s svetilko za tole popoldansko temo in imam še vedno hipohondrično vročino od včeraj
• lahko bi poklicala babe, pa najbrž vse dojijo oz./ali travmirajo, kako mi zavidajo moj goli prstanec, čvrsto rit brez pomarančaste kože (na katerem planetu že?!) (kure, same stupidne kure!)
• lahko bi si šla skuhat kavo…aaa, ta pa sploh ni tako neumna - če mi ta vikend ne pripadata seks in rokenrol, mi pa vsaj Droge Portorož
• lahko bi počistila notranjost avta, ker je razvil nenavadne modne dodatke tekom zadnjih poti, ampak zunaj je tako mraz, da sem čisto preveč graciozna za predčasno pokanje kože
• lahko bi sanjarila, kaj vse bi si nagrabila v Ikei za moj (domišljijski) flat, pa vsaj še nekaj ur zavračam idejo, da bi bila slabe volje - to šparam za zvečer, ker je treba jutri v kapitalistične vode - yippee-ki-yay, motherfuckers!
• lahko bi pogrešala njega, pa ga ne bom!!!

Zato mi ne preostane, da delam tisto, kar znam najbolje - absolutno nič. Paše. Idejo mi je pa itak dala Vesna.

Danes se počutim… Film Kalifornia ima približno enako scenografijo, kot so moje misli. Predvsem vsi prizori z dežjem:)

David Duchovny je naiven kvazi pisatelj, ki se s svojo high society fotografsko prijateljico Michelle Forbes poda po poteh ameriških serijskih morilcev. Ker (začuda) nimata dovolj finančnega ozadja, se odločita za pomoč dveh slepih potnikov, ki ju igrata (takrat še resnični ljubezenski par) Brad Pitt in Juliette Lewis. Ki sta dobesedno po kmečko imbecilna. Juliette je sicer povsem neškodljiva tepka, medtem, ko Brada resno vleče v psihopatske zavoje.

Samo dogajanje pač ni presenetljivo, ker pričakuješ končno nasilje, zmeša me samo subtilno namigovanje na to, da bo vsak čas eksplodiral ekran. Lepi Bradley sploh ni lep, ampak zlovešče nevaren, ki maha s pištolo ob vsaki priložnosti, ki jo najde. Duchovny se z njim sploh ne more kosati, ker je okorn, japijevski pezde, ki zna samo govoriti. Michelle Forbes je na dobri poti privlačne fatalke, ki čuti, da se zgodba ne bo dobro končala, Juliette Lewis pa neverjetna kot retardiran white trash.

Kalifornia ima konec samo za močne želodce, ker je nasilen vsaj toliko kot Tarantinovi krvavi prizori. Eden najboljših filmov devetdesetih let. In kot reče Bradov lik: “Cold weather makes people stupid and that’s a fact.” Zato se danes počutim…

Joaquin Phoenix. Mucek. Fenomenalen igralec, ki mu v prihodnje oskar ne bo ušel. Čeprav mu je v preteklosti Liv Tyler. Upam, da ne bo šel po poti Riverja. Več informacij na Phoenix Rises.

Number: 33