Neverland

Shannon Hoon. Pevec skupine Blind Melon, ki je pri osemindvajsetih umrl zaradi kokainskega overdosea. Kot prijatelja Axla Rosea je posodil svoje vokale na albumih Use Your Illusion in se celo pojavil v videu Don’t Cry.

Number: 40

Trenutna glasbena podlaga na iTunesih. The Cranberries. Dolores zna vedno ljubiti z mano. I’m such a fool for you…

Samo to. Brez definicij. Ljubezen je. In nič drugega. Ja, sem pod vplivom Paula, ki me je nerviral zadnji dve noči. Pa vendarle mi nekje v ozadju brenči Christianova romantika, ukradena od mnogih:

“…Love! Love is like oxygen. Love is a many splendored things. Love lift us up where we belong! All you need is love!…”

In sem začela premišljevati. Zakaj je tako težko nekomu reči “ljubim te”?! Vsi govorijo samo “rad/a te imam”. Dolgčas. Rada imam jaz pravi angleški zajtrk, kavo zgodaj zjutraj, mir v kinu. Ljubim? Ljudi je resnično strah reči nekaj takega. Najbrž je preveč absolutno. Preveč definitivno. Preveč smešno?

Pa zopet Christian:

“…The greatest thing you will ever learn…is to love…and be loved in return…”

Mislim, da še nikogar nisem slišala reči, da ljubi svojega partnerja. Vsi se imajo samo radi. Živijo leta skupaj, pljuvajo drug po drugem, češ moj dedec je len pivopivec-podaljšek televizije-varajoč prasec, ki gleda za drugimi/moja ženska je bolezensko ljubosumna-ogabna kuharica-dolgočasna krava. In kljub temu gredo vsako noč v posteljo s človekom, ki jim pravzaprav sploh ne ustreza. Zakaj sploh ves trud? Biti z nekom, ki ga v bistvu ne ljubiš. Živeti v utopiji? Je bolj pomembno biti socialno sprejemljiv, kot ljubiti in biti ljubljen? Podrediti se družbenim normam, ki sploh niso nikjer zapisane in ne obstajajo kot ultimat?

Jaz jo imam. In je ne dam. Ker je. In če bi jo morala dokazovati komurkoli drugemu kot njemu, si lahko svoj nastopajoči, zlagani, marionetni fizični dokaz vtaknejo nekam!

By Ryoichi Ikegami, leto 1999 do 2004. Predstavnik mange, japonske stipovske umetnosti. Pravzaprav me je vedno fascinirala celotna japonska animacija. Hladni obrazi, težke obrvi. Prava azijska različica Corta Malteseja.

Jason Flemyng. Nekakšna mešanica med rdečelascem in blondincem. Prvič mi je postal všeč v Stealing Beauty z Liv Tyler. Potem je postal fizično odstuden v Lock, Stock and Two Smoking Barrels. In začel nastopati v toliko filmih, da človek ne more verjeti. From Hell, Snatch, From Hell, Below, The League of Extraordinary Gentleman, Mean Machine, Layer Cake, Transporter 2. Lena Headey (300), s katero je hodil skoraj deset let ima še vedno tatu z njegovim imenom na roki.

Number: 41

Pierre Cosso. V osemdesetih velika francoska najstniška zvezda, ki se je mečkal s Sophie Marceau v La Boum 2. Nastopal je še v sodobni priredbi Cinderella ‘80, v katerem je z Bonnie Bianco zapel hit Stay. Naslednja leta se je posvečal predvsem snemanju glasbe, njegovi filmski poskusi pa so še danes zelo neopazni.

Number: 46

Že dalj časa sanjariva o tem, da bi se preselila v San Francisco de Paula. Oba veva, da je stvar precej utopična, ampak on bi gledal morje, jaz pa njega. Ko sva se spoznala, sva oba v isto sapo kričala o pobegu v Indijo, kjer bi lovila lastne stopinje v mivki in ponoči opazovala nemirne zavese, ki se po kilometrsko vlačijo po hladnem marmorju. Ko mu to omenim, se še vedno nasmehne s svojimi sanjavimi očmi.

Pravi, da bi ves čas poležavala ob obali. Predstavljam si ga kot Crusoeja, primatskega človeka, ki s sulico bedi nad ribami. Vem, kaj bi počela. Z garderobo maksimalno petih cunjic in vse dneve v kopalkah. Lasje se mu posvetlijo na soncu in na nosu se mu prikažejo komaj vidne pege. Saj verjameš, da je čudovit, kajne?

Prejšnji teden sva imela čustveno eksplozijo. Kot vedno, mu uspe prizadeti me. Načrtno ali nenačrtno, o tem sploh ne premišljujem več. Najbrž sva si preveč podobna. Kadar mi iztrga srce, mu ga jaz poteptam. Pravi, da sem razvajena, jaz pa njemu da je žival. Po otročji užaljenosti me običajno povabi v Agro in jaz njega v Limerick. Srečava se v Ljubljani. Mislim, da ga bom vedno ljubila.

Torej, dragi Ernest, kaj praviš? Si lahko sposodiva tvojo Finco Vigio, da za nekaj časa pobegneva s tega sveta? Da bova tekmovala, kdo ima bolj vlažne dlani in kdo zardi kasneje.

Kip Pardue. Kariero je začel zelo obetavno kot Sunshine v Remember the Titans in v polomiji Driven, po uspehu The Rules Of Attraction pa se mu je zavrtelo. Očitno noče postati superzvezda, ampak igralec. Kar dokazuje že dober čas. Na CV-ju se lahko pohvali vsaj s tremi zadetki - Thirteen z Evan Rachel Wood, Imaginary Heroes s Sigourney Weaver in odličen neodvisnik Loggerheads, ki nekoliko opraska srce.

Number: 31

Včasih si po tv-ju na teden v povprečju videl eno dobro nadaljevanko. Danes komercialke tekmujejo med seboj in je nacionalka skoraj primorana kupovati konkurenčne zadeve. Ja, včasih sem se morala potiti en teden, da sem videla, kaj bo Sonny Crockett ušpičil v Miami Viceu. In kako bo jokal Orry Main. Danes se mi meša, ker ne morem videti vsega in še česa, ker se večina dobrih serij kot zakleto prekrivajo. Druga možnost je, da pustim službo in zijam vse dneve samo televizijo. Yes indeed.

Ponedeljek: Ugly Betty (ki je zaenkrat še zabavna, Eric Mabius je srček), Desperate Housewives (ki so po ameriško zabite, Nicolette Sheridan je edina über dobra mrha - raje bi gledala ponovitve Sex and the City)

Torek: House, M.D. (ki postaja resno zoprn, pa le zaradi tega, ker se Hugh Laurie pači v amerikanščini), Law & Order: Special Victims Unit (Chris Meloni je pač preveč seksi)

Sreda: Monk (je bil boljši s prvo asistentko Sharono)

Četrtek: Medium (krivozoba Patricia Arquette je vseeno še vedno simpatična), CSI: NY (ga lahko uporabim za odmor), Commander In Chief (slaba verzija West Winga), Navy NCIS (Mark Harmon me je vedno obračal okoli prstka), Heroes (ah, svežina in Adrian Pasdar)

Petek: Without a Trace (še boljša druga sezona), Psych (James Roday je čudovito simpatičen), Nip/Tuck (brez besed, tipa sta za pojest), Criminal Minds (če vsaj ne bi bilo zoprnega Mandyja Patinkina)

Sobota: The 4400 (četica dobrih tipov), Deadwood (juhej, kriminalni vestern), Las Vegas (Josh Duhamel zame), The Office (že reklame so za crknit)

Nedelja: Veronica Mars (druga sezona v kateri je Jason Dohring nenavadno privlačen), Smallville (mladi Superman z rdečimi lički)

Da ne omenjam ponovitev, pa tudi novosti - CSI, Cold Case, The X Files, Boston Legal, 3rd Rock From the Sun, Prince Of Bel Air, Beverly Hills 90210, Falcon Beach, Match Maker, Grey’s Anatomy, Will & Grace, Strong Medicine, Everwood, Huff, Charmed, Joey, 24, Twin Peaks in še kakšno sem pozabila.

Ja, hudič je tale katodna cev. Kaj bo šele, ko se vrne Lost in Prison Break?! Damn.

Uradna definicija ne obstaja. Je le besedni izum ciničnega moškega. Nimam nič proti, v bistvu se mi zdi zelo posrečena zafrkancija. Ker tipi npr. nimajo “penis glasbe”. Če se motim, pričakujem opozorilo:)

Čeprav smo večino časa na faksu poslušali No Doubt, ki so ravno takrat okupirali MTV, sem za učenje (jebene) biokemije, (jebene) fiziologije in (jebene) osteologije raje poslušala babjo musko. Torej - “vagina glasbo”. Ki je povsem specifična in skorajda kot nekakšna sintetična droga deluje na možganske valove. Ker nenadoma sem kljub tridesetim cigaretom v pepelniku in dveh litrih črne kave (takšno, kot pije agent Cooper) zelo umirjeno prebirala zapiske in skoraj meditirala. Če bi me nekdo sredi noči po vojaško vrgel iz postelje, bi mu povsem skulirano na čelo lahko narisala formulo mravljične kisline. Čisto zares.

Pa da ne bo pomote. “Vagina glasba” deluje samo na intelekt. Na obdobje živčnega zloma, stresa, PMS-a, zoprnosti, žalosti, na intenzivna človeška čustva. Zato hvala Pauli Cole, Shawn Colvin, Heather Nova, Sarah McLachlan, da nisem zažgala knjig in zapiskov.

V opozorilo: poslušam tudi Disturbed:)))