Neverland

At The Whistle Stop Cafe. Ga je treba videti vsaj enkrat na leto. Takrat, ko nekoga iz preteklosti pogrešaš. In tale zgodba je neminljiva. Morda je to prvi film, ki izpade celo bolje kot knjižna predloga. Brez panike, tudi listanje strani je bilo povsem zabavno, ampak slike…ah, te so že legendarne.

Mary Stuart Masterson in Mary-Louise Parker sta eno bitje. Kljub karakternim razlikam. Ker absolutno prijateljstvo in ljubezen ne loči niti prostor, niti čas. Čiščenje solznih žlez je vsekakor pričakovano. Humor je simpatičen, edinstven, pogumno čustven. Kar upodabljata Jessica Tandy in Kathy Bates je fenomenalno. O odnosih, o žalosti, o preprekah, o najlepših stvareh, ki še tako mizerne predstave spremenijo v nekaj čudovitega.

Ženski Tom Sawyer in Huck Finn, preteklost Thelme in Louise. Ocvrti zeleni paradižniki kot jed me ne ganejo. Ampak zgodba o njihovem nastanku. Pa če sledi mazanje s čokolado, toliko slajše. Kdaj sem jaz bosa tekla po travi? Ojej. In race, ki odnesejo zamrznjeno jezero. Tista je vedno srceparajoča. In konec? Vse najboljše zgodbe imajo vedno najlepši konec, četudi ga dočakaš s tono posmrkanih robcev.

Towandaaaaaaaaaaaaa!