Neverland

Gospodična Jade je postajala kraljica, ko sem si v dežju utirala pot po Oxford Streetu in fizično okupirala eno izmed Virgin podružnic. Zvečer je bedela ob mojih ušesih in čez dan se mi je tožilo po njej. Belopolta Ella Jane s tatuji. Danes mi Jade s svojim ritmom tepta prsni koš in me prepričuje v druge resnice, medtem ko sama joka za Frankom. Just take the box…

Tam nekje puščam svoj DNK na tvoji koži. Ko se ob štirih zjutraj še vedno odločam med spanjem in utrujenim bedenjem. Tvoje barvaste nogavice so me ves večer spravljale v smeh. Tedensko crkljanje po telefonu pred spanjem mi je pomagalo, čeprav mi je potem srce vsaj še pol ure skakalo v grlu. Ko te primem za roko, ko skačem do stropa od navdušenja, ko ti na najmanjšem listku pošljem “kimioaishiteru”, ti pa se smejiš tako seksi.

Ugaja mi področje tvojega L4. Lahko bi ležala na tebi in čutila tvoje srce. Don’t kid yourself and don’t fool yourself, This life could be the last and we’re too young to see. Samo človeku, kot si ti ugaja takšna glasba sredi noči. In ko mi skačeš iz enega očesa v drugega, mi ugaja tvoj obraz, razgaljen in tako miren. Vroče mi je, zato sledi mojemu jeziku.

Eric Stoltz. Cameron Crowe mu v vsakem filmu rezervira vlogo, pa če je še tako neopazna. Večni samec, ki je sprehajal Ally Sheedy, Jennifer Jason Leigh in celih osem let Bridget Fonda. Zaslovel je z vlogo v Bogdanovichevem Mask s Cher in večino osemdesetih kar dobro vozil. V devetdesetih se je pojavil v kultnem Pulp Fiction, Singles, Killing Zoe, Little Women in v tv seriji Chicago Hope. Trenutno le kaplja s kakšno dobro (pa še to stransko) vlogo.

Number: 46

Danes se mi toži po Depechih. Zato me Dave vneto zapeljuje že dobri dve uri. In me spominja na modro majico in skakanje v ritmu na stadionu. Pa Martin nekje v ozadju z bolečim Home, midva pa v vrsti za pivo, nasmejana kot tepca. Romantik.

Sean, Chris, Michael. Trije sinovi iz bogatega etničnega porekla ruske, italijanske in irske krvi. Če malce predelam tisto “like father like son” v jabolko ne pade daleč od drevesa, je logično, da so se vsi trije vrgli v umetniške vode kot njihovi starši.

Najstarejši Michael, ki je morda evropsko povsem prezrt, je leta 1990 dobil MTV nagrado za najboljšega novinca. Glasbenik in producent je zelo priljubljen avtor filmske glasbe, nazadnje za film The Last Kiss, njegova dela pa se najdejo v filmih Boogie Nights, I Am Sam, Loser in v seriji Scrubs. Poročen je s pevko Aimee Mann. 

Sean Penn je najbrž že kultna ikona filmskega sveta. Kariero je začel zelo eksplozivno s tipičnimi vlogami zoprnih in agresivnih tipov, se poročil z Madonno, pretepal novinarje in polnil naslovnice rumenega tiska iz povsem napačnih razlogov. V žepu ima vloge, kot so Dead Man Walking, Sweet and Lowdown, I Am Sam, 21 Grams, Carlito’s Way in Mystic River, za katerega je prejel oskarja. Režiral je tri fenomenalne filme - The Indian Runner, The Pledge in The Crossing Guard. Poročen je z igralko Robin Wright, s katero ima sina, ki ga je poimenoval po Dennisu Hopperju in Jacku Nicholsonu in hčerko Dylan. Danes je neprecenljiv igralec, ki z vsakim novim filmom dokazuje, da njegov talent ne pozna meja.

Najmlajši Chris je žal umrl lani pri štiridesetih in čeprav je uradna verzija njegove smrti posledica srčne bolezni, so v njegovi krvi našli sledi kokaina. Kljub temu, da je posnel zelo odmevne filme (Footloose, Reservoir Dogs, Short Cuts, True Romance, Mulholland Falls), bil pravzaprav zelo dober igralec, ga je najbrž vedno spremljal sloves “le” mlajšega brata Seana Penna.

Luc Besson je genij že od filma Subway naprej. Tu sploh ni dileme. In vsake toliko časa mu še uspe posneti povsem mini film, ki ima vse, kar ti srce poželi.

Rie Rasmussen je Angel-A, dobesedno tisto bitje s krilci, ki v svoji danski, manekenski podobi pride na zelo zanimiv način reševat zgubljenega Jamela Debbouzeja. Ki je btw fantastičen igralec.

Medtem, ko drug drugemu lažeta kot pes teče, se stvari postavijo na svoje mesto, ker ima Angel-a nenavadno agresivne metode prepričevanja, ki Andreju (Debbouze) pomagajo v njegovem prevarantskem, nepomembnem življenju. Spotoma ga še nauči ljubiti samega sebe. Z ogledalom pred seboj in s solzami v očeh, ki se mi zdi, da je najlepši prizor v filmu.

Posledična zaljubljenost v platinasto pobarvanega angela je seveda neizbežna. Besson si morda sposodi nekaj malega od Wendersa. Le konec je…hm, nekoliko drugačen. Čudovit film.

Matt in Luke Goss. Očitno je september dober za načrtovanje dvojčkov. Uh, sta čisto preveč lepa, da se mi ne bi tresle roke. Sicer sem pa že pisala o njiju. You’re taking candy from the jar…

Number: 39

Janeane Garofalo. Ena najbolj priznanih ameriških komedijant, ki si je utrla pot z gostovanji v priljubljeni Saturday Night Live. Prijateljevanje z Benom Stillerjem se ji je dobro obrestovalo vse od Reality Bites naprej. Njen najljubši film je meni The Truth About Cats and Dogs. Še bolje se znajde v resnejših vlogah - Wonderland, Copland, seriji The West Wing in v prihajajočih 24. Pravzaprav mi je vedno v užitek.

Number: 43

Patrick Muldoon. Kleinov model, ki je sprehajal Denise Richards, še preden je sploh vedela, kdo je Charlie Sheen. Kakšna velika igralska sila ni, je pa parodiral po Melrose Placeu in kasneje v Stigmati in Starship Troopers. Irsko hrvaške krvi. Ah ja.

Number: 39

At The Whistle Stop Cafe. Ga je treba videti vsaj enkrat na leto. Takrat, ko nekoga iz preteklosti pogrešaš. In tale zgodba je neminljiva. Morda je to prvi film, ki izpade celo bolje kot knjižna predloga. Brez panike, tudi listanje strani je bilo povsem zabavno, ampak slike…ah, te so že legendarne.

Mary Stuart Masterson in Mary-Louise Parker sta eno bitje. Kljub karakternim razlikam. Ker absolutno prijateljstvo in ljubezen ne loči niti prostor, niti čas. Čiščenje solznih žlez je vsekakor pričakovano. Humor je simpatičen, edinstven, pogumno čustven. Kar upodabljata Jessica Tandy in Kathy Bates je fenomenalno. O odnosih, o žalosti, o preprekah, o najlepših stvareh, ki še tako mizerne predstave spremenijo v nekaj čudovitega.

Ženski Tom Sawyer in Huck Finn, preteklost Thelme in Louise. Ocvrti zeleni paradižniki kot jed me ne ganejo. Ampak zgodba o njihovem nastanku. Pa če sledi mazanje s čokolado, toliko slajše. Kdaj sem jaz bosa tekla po travi? Ojej. In race, ki odnesejo zamrznjeno jezero. Tista je vedno srceparajoča. In konec? Vse najboljše zgodbe imajo vedno najlepši konec, četudi ga dočakaš s tono posmrkanih robcev.

Towandaaaaaaaaaaaaa!