Neverland

Ko se tvoje razgaljeno telo vleče po postelji, se jaz smejim svoji nesposobnosti treznega razmišljanja. Čisto lepo si mi všeč ravno takšen, kakršen si, mi odmeva v glavi. Res je, ničesar ni treba “pošraufati” po tebi. In ko si z dlanjo, ki spominja na medvedjo šapo (po velikosti, ne poraščenosti) podpiraš obraz, si prav… fleten? “Je to beseda”, vprašam. “Kaj si trapasta smotka!”, je tvoj odgovor in smeh, ki se odbija od sten.

Ne morem se zbrati, da bi se končno spravila k delu. Povsem nemogoče je, če me opazuje tak kozel. Nagovarjanje k plesu mi ne pomaga, to menda veš. Ker plesati s tabo je približno tako, kot biti v breztežnostnem prostoru. Še malo, pa bova resnično sklatila vse zvezde z neba. No, nocoj morda ne, ker čudovito dežuje.

Vsaj oris mi mora uspeti! Če vsaj ne bi ves čas pogledovala k tvojemu obrazu. Pihanje v ušesa ni prijetno, če nisi vedel. Pravzaprav me zelo nervira. Poleg naježene kože in grizenja spodnje ustnice ne vzbuja nobene hvaležnosti v meni. Morda bi morala slediti mojim očem? S telesom. Tak osel si:)