Neverland

Sončna očala so šla ven, rupurut nazaj noter. Najbrž ni zdravo, če sediš ob šestih zjutraj na dežju in na boleč želodec piješ kavo. Ni važno, lahko je mrzlo ali toplo mleko. Hvala. On: rdeče oči imaš. Jaz: ti pa modre. Potem se pogovarjava samo še o številkah. Še pet tednov do, še par dni preden, pred enim mesecem sem, čez kakšnih 132 dni bo. On se reži, ker moram piti tako čudno kavo in me s prstom dregne v rebra. Predvidevam, da ti takšen mazohizem ugaja. Workaholic na polno, dokler ne iztečeta ves svinec in kadmij iz mojih žil. Se ti zdi, da gredo dnevi hitreje ali počasneje mimo tebe? Menda grem jaz mimo dnevov, hitrost je konstantna, le zavest dela neverjetne preskoke. Zadnji človek, ki me je vznemiril, je bil Tyler.

Pic source

Yo mama foo! Cosmo Kramer.

Je ne pourrais pas souffle quand je vous ai rencontré. Vous êtes toujours la créature la plus belle que j’ai jamais rencontrée. Včasih je bolje, da veš, da bodo zaradi nespodobnih razmerij bolele mišice. Ker včasih je zabavno ljubiti, kot je Valmont ljubil Madame de Tourvel. Posmehljivo in nato z najtežjim ozadjem črnega neba, ki ti pljune v obraz in vznemiri sinusno krivuljo. Takrat je sprejemljivo, da boli srce in ko mine, mine za vedno. Za seboj pa pobere vse poglede, ki si jih upiral v tla, vse nasmehe, ki si jih prekril z dlanmi, vse utripe, ki so šli hitreje kot zanemarljiva decimalka v popolnem številu. Ko naslednjič dvignem oči, bo čudovito. Kot je čudovit Romain. Allons surfer! Six semaines supplémentaires. Merde!

Pic source

Kar nekaj časa je minilo, odkar sem v dar dobila tole Sladko življenje in še danes, ko me je tistih 169 minut prepričevalo, da se v Fellinijevo razdevičenje ne gre spustiti tako enostavno, je šlo vse skupaj po obrokih in z obveznim neugodjem mišic. Če bi šlo za Almodovarja…ni problema, lahko preživim 170 minut brez prekinitve, ker v njegovih filmih jokaš in se smeješ. Fellini je… en čuden…bom rekla drugačen…tič. Kar ni nič narobe s tem. Ima izredno razmerje s postavitvijo luči.

Življenje pravzaprav ni sladko, sladki so detajli. Striptiz ob spremljavi Patricie, Warholova Nico s svojim naivnim smehom in šepetanjem v nemščini, tesnoba ljubezni, beli mucki v laseh, cigareti v filmih, žalostna, a čudovita Anouk Aimée. Življenje je strastno le v trenutkih, ko moraš z daljincem upočasniti prizor fatalne Anite Ekberg, ki v Trevi fontani vrže glavo vznak in dobesedno ustavi čas za legendarno fotografijo. Vse ostalo je precej žalostno, na kar Fellini ves čas napeljuje s tragičnimi stranskimi liki. Anouk Aimée, samo utelešenje popolne psihološke stagnacije prizna z besedami: Ljubim te, rada bi bila tvoja žena, vendar sem kurba in to vedno bom. No, nekako tako gre najbolj žalosten in iskren prizor v filmu.

In če še kdo dvomi…Marcello ali Lex? Oh, please, don’t insult me. Po besedah Anite je bil Marcello kinda pussy, ko so sredi januarja snemali prizor v fontani. Ona, napol gola in on, z ribiškimi škornji in litrom vodke v krvi. Pussy, indeed. In ker se me zadnje čase redno naslavlja s pridevnikom “sladka”, naj izkoristim besede Gabrielle Cilmi…NOTHING SWEET ABOUT ME! Resno.

Pic source

Čeprav sem včeraj na najbolj strmih stopnicah, tistih direktno iz Hitchcockovega Vertiga srečala enega najlepših temnolasih tipov, kar se jih je znašlo pred mano in me je celo spravil v zadrego… v bistvu sva oba nekoliko zarožljala s prestavno ročico, me še vedno gane blond/modro/zelena različica lepih fantov. Jap, takšna sem. In Ryan Gosling sploh ni to die for tip s svojim špičastim nosom, bi se mu pa takoj pustila spraviti v težave. Jap, tudi takšna sem.

Second chances are rare, man. You ought to take better advantage of them.

You print that in the New York Times, Guy, and I’m gonna kill myself.

So it’s not gonna be easy. It’s going to be really hard; we’re gonna have to work at this everyday, but I want to do that because I want you. I want all of you, forever, everyday. You and me… everyday.

Um, is there something I should be doing right now?

I’m not going to play any games with you.

Z Gabrielom sva prepotovala Ramonovo Barranquillo, sanjala o surfanju, se sprehajala po Sucreju in preklinjala smrad Bogote. Posmehljivo mi je opeklo narti in vonj po razbeljeni cesti me je spomil na sonce, ki se vedno šaljivo poigra z mojo naivno, evropsko poltjo. Ko nagneš glavo nekoliko vstran, vidiš kako zrak valovi od vročine, me je spomnil s svojimi besedami. Zato je vsak vdih pljuč kot požirek ognja. Zato opazujem kapljice vode, ki v kratkih sekundah izginejo s površja podplatov. Njegovi prsti so bili nekoč rumeni od cigaret in on se ni bal vročega peska.

Vedno znova se vračam pred rdečo steno nedoločljivega odtenka, na kateri visi prav posebna slika. Ne pomeni mi prav ničesar, vendar me s svojim karibskim poreklom ponese v vzneseno stanje kot čudna obsedenost in me priklene s pogledom nanjo tako dolgo, da pozabim mežikati. V vsem tistem nemiru in hrupu, ko padajo karte, srca in križi, ko se poliva mojito in sok limete po mahagoniju, je moje zatočišče pred četrto dimenzijo. Moji možgani pa vibrirajo. Težko je zapustiti nekaj, kar ni tvojega, še težje nekaj, v kar si sladko zaljubljen.

Torej, niti vlažna roka, ki se me oklepa v množici ljudi ne pomeni ničesar, kar bi pretreslo mojo odsotnost. Moji užitki se dogajajo nekje drugje, ne tukaj, ne zares. In vprašanje, kako preživim kaos na tako miren način, je pravzaprav retorično vprašanje. Slika ima tisoče interpretacij. Moja je nemirna in čaka kot nevihta pred zatišjem. Bil je Mr. Big, po njem so samo še Mr. Small-i. Brez pridiha fizike in x, y, z osi. Nato pa odrski priklon in tisoče vrtnic, ki nimajo več vonja. V hipu jih zamenjam za sprehod s prsti vzdolž hrbtenice. Bolero.

Jap, se je bilo treba podrediti nostalgiji La Femme Nikita in Peti Wilson, ki se v teh zzz popodnevih znova rotira po komercialki. Jaz uživam in se smejim nad že pozabljenimi videokasetami, ki veljajo za moje lovilce prahu desnega kota sobe in se jim te dneve obeta častna upokojitev. Fluke in njihov Absurd pa so nekoč zelo dobro deli mojim ušesom na poti do faksa. Pussycats, dolgi aaaaa vzdihljaji in Doc Martens. Yes, indeed.

Pic source

By Willem de Kooning, leto 1958. Nizozemski ekspresionist se je loteval podob žensk na skoraj paranoičen način, se pridno vdajal alkoholu in umrl za posledicami Alzheimerjeve bolezni. Če sem že ravno pri izbiri barv in me gospod V. neumorno kliče z vzdevkom Yellowcab sredi najbolj temnega hodnika…

Še preden se je včeraj ukrivilo nebo, se je med ekstremnimi fizičnimi napori par mrčesa odločilo, da naredi samomor v mojem levem očesu. Ki je po nesramni posledici klime že tako ali tako krvavelo in jokalo pri vsakem najmanjšem vetrcu. Jah, prijeten pogled, ko vsi mislijo, da jokaš, v resnici pa hočeš samo kihniti. In ne gre. Zato sva se s Seniorjem odločila, da bova od zdaj naprej bojkotirala ameriške filme in gledala samo še francoske in španske stvaritve. Jaz, pod vplivom še sobotno sveže Emmanuelle Beart sem bila seveda kot otrok navdušena nad njegovim izzivom. Kajti moj Senior je car kot Paul Newman. In on že ve. Sem se pa odločila, da na podlagi dobrega soundtracka ne mislim več gledati najbolj depresivnih filmov na svetu. Pa če je notri sto dobrih tipov! Somersault in Sam. Aja, pa vse najboljše Miss Kidman. Shit, a ni ful soparno?!

Pic source

Čeprav me opozarjajo, da imam že precej nespodobno razmerje z nekom, je res, da nekako funkcioniram od druge do šeste samo še zaradi tega. Poleg tega je danes mali petek in vikenda sploh ne bo, pa se bom poslužila najljubšega stavka mojega manekena…dol mi visi! In ja, super je, če si predviden za sestanek ob osmih in ga končaš deset do osmih. Policaji na vsakem ovinku me ne motijo več, možno je, da jaz motim njih (Pascal in njegov fiktivni iztegnjeni sredinec). Menda imam nizek pritisk, kar je pravzaprav najboljša novica danes. Alanis ima pa nov album. Ampak jaz še kar vztrajam pri Fridinem Benediction and Dream. Shit.

Pic source