Neverland

Wilson. Še preden se je podal na velika platna, je bil mnogokrat nagrajeni broadwayski igralec povsem nov obraz v tv mini seriji Angels in America, za katero še vedno mislim, da spada med najboljše stvaritve zadnjih deset let. Od takrat naprej je njegov babyface pogosto prisoten v zabavnih filmih (Watchmen, The Phantom of the Opera, Running With Scissors) in resnih, nagrajenih (Little Children, Hard Candy, Evening). Plus: ustreza vsem mojim fizikalnim normam. Minus: film Passengers je bil nekako srhljivo čudaška izbira tako zanj kot za Anne Hathaway.

Polovico svojih dni ne prenesem, da se te ne dotikam. Preostali čas se mi zdi, da je vseeno, če te še kdaj vidim. Ne gre za moralnost, za to gre, koliko lahko preneseš. Michael Ondaatje

Divoff. Po priljubljenosti precej neznan igralec iz B lige (ok, C), ki običajno igra negativce. Nekakšen Ray Liotta dvojnik ali ameriški Pascal Greggory, če upoštevam brazgotinasta lica. Wishmaster je njegova najbolj znana vloga, nazadnje tista v seriji Lost in mini statiranje v Indiani Jones and the Kingdom of the Crystal Skull (čisto preveč dolg naslov). Meni je bil všeč v devetdesetih (Toy Soldiers, Air Force One). Plus: poliglot. Minus: ne morem se spomniti, če je bil v Lostu good guy ali bad guy.

Simmons. V NYPD Blue se je trlo od močnih karakterjev (Andy Sipowicz je seveda zmagovalec), šele v peti, šesti sezoni so producenti začeli pretiravati z lepimi obrazi (Esai Morales, Mark-Paul Gosselaar za punce in Charlotte Ross, Jacqueline Obradors za fante) in detektiv Baldwin Jones je bil eden izmed njih. Serijo Shark gledam zaradi Jamesa Woodsa, ker mi gre hudo na živce (oz. nasprotja privlačijo) in ne zaradi Henryja. Ker je fant že tako osladno lep, da je dolgočasen. In tudi Denzel ne bo nikoli. V Above the Rim se ga ne spomnim, je bil Tupac preveč pomemben, v Taxiju mogoče. Plus: 1,93m. Minus: Greg Medavoy je veliko zabavnejši od Baldwina Jonesa.

Nekje ob sedmih, pol osmih je dež tako padal, da so se kaplje odbijale nekaj centimetrov od jutranjega asfalta. Bilo mi je vseeno, ker se mi ni nikamor mudilo, ker tradicionalno nisem imela dežnika. Pustila sem ga viseti kilometre proč, na suhem, dan pred tem, preden sem vedela, da me noga po pričakovanju ne bo zavedno bolela. Me zato sumljivo še vedno boli desni palec. Ne vem, mogoče sem imitirala Emilia Munoza s črnim usnjem namesto z rdečo zastavo. Bil je poba v vojaških hlačah in vsake toliko časa sva med premori angleškega pregovarjanja utihnila in strmela v nebo. Najbrž je bilo obema sporno, da je že jutro. Poletno jutro, v katerem me je zeblo in sem barantala za žvečilni gumi in videla tisto črno kitaro, ki pozna le neizbežen konec. Šele doma ob pogledu na nogo se mi je zdelo, da sem srečala matadorje, plesalce tanga in tiste, ki si ob nasmehu jezik naslonijo na notranjost zob. Vse to ob spremljavi Nine Simone.

D’Onofrio. Trenutno je še vedno zvezda serija Law & Order: Criminal Intent, jaz se ga najbolj spominjam iz nadpovprečne Kubrickove stvaritve Full Metal Jacket in tega, da je bil poročen z Greto Scacchi (Salt On Our Skin je zelo seksi film, if you ask me). Pravzaprav je zanimivo, v kolikih uspešnicah (JFK, Strange Days, Ed Wood, Malcolm X, Men In Black) je Vincent zaigral skozi leta in še vedno velja bolj za karakternega igralca kot za zvezdo. Osebno sem zaljubljena v njegove Naked Tango, The Cell, The Thirteenth Floor, Feeling Minnesota, Thumbsucker. Plus: Carl Stargher je eden izmed najbolj seksi likov ever! Minus: podobnost Vincea Vaughna z njim je osupljiva, najbrž sta zato zaigrala kot brata v The Break-Up.

Od Drugstore Cowboy naprej Gusa Van Santa resnično rada gledam. Uporablja prav posebno fotografijo in svetlobo, ki pripomore k vzdušju zgodbe. Pri Last Days se mi je nekoliko zataknilo, najbrž zato, ker sem navajena “patološko” verbalnega scenarija. Sem potrebovala pol ure, da sem sprejela dano situacijo. V redu, je namig na Kurta Cobaina, imitacija Seattla in najbrž mnogo hrupa za nič, še preden je film prišel na platna.

Michael Pitt se opoteka v strganih kavbojkah in raztegnjenih jopah, s sončnimi očali sredi noči in sumljivo narkoleptično pada v spanec/nezavest (podobno kot River Phoenix v My Own Private Idaho). Živi z zanimivo trojico prisklednikov, ki pravzaprav nimajo nobene funkcije, kot da le poležavajo po hladni hiši. Če ne štejem predajanje magičnemu glasu Louja Reeda, ki s svojimi Velvet Underground recitira Venus In Furs (I could sleep for a thousand years, a thousand dreams that would awake me). Ja, Asia Argento je povsem nerazpoznavna, Lukas Haas ima še vedno velika ušesa.

Če se torej ne bi delala paralelna povezava s Cobainom, ne bi nihče vedel, da film govori o skurjeni rock zvezdi, ki pod vplivom heroina posluša Boyz II Men, kljub slabemu počutju zmore verižno kaditi, jesti samo kosmiče in se sprehajati po sobi, polni majhnih mačk. Nič globokega, nič nenavadnega, kljub temu da Van Sant sramežljivo stremi k teoriji zarote in zadnje posnetke postavlja pod vprašaj. V koga se skoraj prestrašeno zagleda glavni junak tik pred svojim koncem in kdo v rdeči obleki se sprehaja ob njem? Van Sant goes Lynch.

Če ne drugega, vem da Michael Pitt zna peti kot pravi grunge navdušenec (http://pagodaonline.com/).

Kemp. Da ga sploh poznam, je odgovoren Adam Cooper. V bistvu Matthew Bourne in njegova priredba Labodjega jezera. Oziroma, Billy Elliot the later years, kot mu pravim jaz. Videla sem celo njegovo predstavo The Car Man (kar je dokaz, da ima nespečnost tudi svoje dobre strani) in Harlinove Mindhunters. Bil je brat Kate Beckinsale v Van Helsingu in bo morda bolj opazen zopet v drugem delu filma Step Up, kjer se je proslavil Channing Tatum. Plus: Equus. Minus: he married…happily.

Je Steve Martin kdaj snemal drame? S stereotipskim pridihom sem pričakovala krohot iz časov Three Amigos ali My Blue Heaven, pa je njegov scenarij (prirejen po njegov istoimenskem romanu, indeed) le na trenutke subtilno komičen. Za kar krivim Jasona Schwartzmana. Zgodba je pravzaprav zelo preprosta, dekle v istem času sreča dva popolnoma različna moška in se po pričakovanjih odloči za starejšega, bolj uglajenega kot za mlajšega divjaka.

Vloga je pisana na kožo Claire Danes, ki se še vedno išče v začaranem krogu kompleksnih (morda zakompleksanih) junakinj (Romeo & Juliet, My So Called Life, Little Women) in gleda v svet s svojimi velikimi očmi s čudnim pričakovanjem pod vplivom antidepresivov. Well, kdorkoli že poimenuje svojo mačko Sylvia, mora najbrž jemati antidepresive. Pa igra Claire nikakor ni slaba, niti pod pričakovanji, le Steve Martin in Jason Schwartzman jo popolnoma zasenčita.

Jason Schwartzman je čudak na celi črti in se še nisem odločila, ali mi je všeč ali mi gre absolutno na živce. Pravzaprav imam pri vseh njegovih filmih takšen občutek. Tak štorast fant, ki namesto kondomov rad vzame mentolove bonbone in ki raje sedi pred kinodvorano, kot da bi šel raje na predstavo.

Los Angeles v svoji zaspani oranžni svetlobi deluje melanholično in pripoveduje zgodbo o ljubezni, ki je, ki šele bo. In o tisti, ki je bila, pa smo jo spustili iz rok.

Lewis. Tista reklama za Absolut Vodka mi ne gre iz glave. Sicer lahko ostane tam še nekaj časa, ne bo škode. Now, this one is the blond I’m talking about! Ko je opravil z manekensko kariero, se je (originalno) podal v filmski svet, na katerem zaenkrat še nima večjih uspehov (stranske vloge v Mr. Brooks in The Jacket ne štejejo), je pa zato Smith Jerrod. Jap, z njegovo pomočjo smo lahko ugotovili, da ima Samantha Jones tudi srce. Poleg v filmu Sex and the City, je redno gostoval tudi v nadaljevanki Brothers & Sisters z zelo zanimivo vlogo, hehe. Would do him anyway. Like, always. Plus: oglas za Aero. Minus: Rosario Dawson, wtf?!