Neverland

Lee. Žal sem ga imela priložnost videti le v filmu Bitch Slap, v katerem je bil odličen in se ga iz večkratnega gostovanja v Xeni sploh ne spomnim. Dark Angel z Jessico Albo so ukinili, še preden sem ugotovila, da so ga vrteli na Pro 7, Dante’s Cove pa so snemali samo za ekskluzivno občinstvo. Nazadnje je gostoval ob Timothyju Olyphantu v nadaljevanki Justified. Plus: še lepši je v blond verziji. Minus: Cruel Intentions 3.

Plant. Je sin legendarnega pevca Led Zeppelinov Roberta Planta. In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, se je tudi mlajši Plant odločil za glasbeno kariero. S svojimi nakodranimi dolgimi lasmi je dokaj dobra imitacija očeta. Lani proti koncu leta je zapustil skupino Sons of Albion in se trenutno posveča samostojni karieri. Plus: I Feel You. Minus: predvidevam, da je težko biti offspring kultne figure.

Macfarlane. Še vedno najbolj znan po gostujoči vlogi v nadaljevanki Brothers & Sisters, sicer pa dober prijatelj Wentwortha Millerja. Kinsey z Liamom Neesonom je bil njegov prvi film, potem se je večino časa sprehajal po odrskih deskah in zaigral v vojni seriji Over There. Plus: igra čelo in trobento. Minus: all the good ones are either taken or gay.

L. Martin. Po Billyju/Gilu Bellowsu je imela Ally McBeal nešteto sprehajalcev, od tega sta najlepši vtis pustila le dva, prvi je bil Robert Downey Jr., drugi pa Jesse. Gledališki igralec, ki se je na odrskih deskah učil ob samem Pacinu in kasneje svojo vlogo v mjuziklu Rent prenesel tudi na filmska platna ob Rosario Dawson, je do vloge svojega življenja prišel zaradi tračev. Menda je slišal, da Benjamin Bratt zapušča Law & Order in leta 1999 prevzel vlogo vodilnega žrebca. Detektiva Eda Greena je igral vse do leta 2008. V filmu sem ga videla le v čudoviti drami The Cake Eaters, bi ga pa zlahka še ob Chrisu Evansu v Puncture. Plus: I’ll Cover You od 2:00. Minus: ne vemo še, ali je gej ali ne.

Soap actor with connections. Clusterfuck.

Ford. Z diplomo iz angleščine na univerzi Cambridge je prvo večjo vlogo s posrečenim imenom Blond dobil v Altmanovi uspešnici Gosford Park in bil v tistih letih kar priden z igranjem ob Piper Perabo v Slap Her, She’s French!, ob Mandy Moore v How to Deal in z gostovanjem v The West Wing. Na žalost sem ga jaz videla le enkrat, v seriji Grounded for Life in se ga bolj spominjam kot obraz Calvina Kleina ob Scarlett Johansson, tako v filmu The Island kot v reklami. Nazadnje je gostoval v priljubljenih Vampire Diaries. Plus: Eternity Moment. Minus: Deeply s Kirsten Dunst.

Sicer bom zadevo prespala, ampak letos so v kategoriji glavnih in stranskih naredili resno zmešnjavo. Tako med moški kot ženskami. Nimam pojma, za koga navijati.

Corr. Avstralski igralec je gostoval v obveznih Neighbours in Blue Heelers kot vsak drugi avstralski ali novozelandski wannabe. Glavno vlogo je zasedel v seriji Blue Water High in trenutno igra v Packed to the Rafters. To mi pove približno nič. V filmu Not Suitable for Children bo zaigral ob popularnem Ryanu Kwantenu. Plus: sprememba imidža od Blue Water High naprej. Minus: ravno včeraj se je na HBO vrtel njegov film Where the Wild Things Are, ki sem ga že neštetokrat začela gledati in po petnajstih minutah vedno prestavila kanal.

Kot vsako leto grem nazaj po koledarju, da se mi stemni pred očmi, ko ugotavljam, kakšne traparije mi je bilo treba gledati. Sicer sem si kriva sama, ker v kino ne hodim več, razen na matineje, čemur se je divjak tako režal, da sem zardela. Resno. Jaz svoje filme rada gledam zelo intimno. Sliši se perverzno, vendar ne verjamem v threesome (pa mi je bil istoimenski film zelo všeč), kaj šele v wholesome ali gang bang, če sem že zasvinjala. Jebeš mobitele in kokice in gobezdave ljudi, če imam kavč in tipko stop za eventuelne obiske do hladilnika. Sploh pa sem na filme navezana nekako upokojensko, ker z ogledi fizično ne sledim premieram, pa si v resnici želim videti Mission: Impossible – Ghost Protocol (ker je Tom Cruise svinjsko seksi) in drugega Sherlocka Holmesa (ker bi zlahka imela tako Judea Lawja kot Roberta Downeyja Jr.) in po vsej verjetnosti ne bom nikoli gledala The Devil Inside (enostavno, ker sem pusi), ki v ZDA trenutno podira vse lestvice gledanosti, kaj šele Melancholio, ki so jo proglasili za najboljši film lanskega leta, ker sem von Trierja gledala le enkrat, njegov Dancer in the Dark mi še sedaj občasno tepta srce. Je bilo pa deset tistih, ki so bili vredni smeha in solz. Da ne omenjam dejstva, da še vedno zamerim staršem, ker me niso vpisali na balet! Resno.

Black Swan sem gledala tik pred oskarji in seveda z divjaki masivno stavila, da bo pobral večino nagrad, tista z Natalie Portman je bila enostavno dorečena stvar, if you ask me. Najina ljubezen s Piotrom je že dolgoletna, zato sem morda nekoliko pristranska, balet običajno gledam z dlakami do stropa, Natalie pa itak obožujemo od Leona naprej. The Fighter se je ravno tako izkazal za zmagovalno izbiro Christiana Balea, jaz sem z napol pokritimi očmi gledala, da se v zahvalnem govoru ne bi preveč razburil, mu je to čast vzela Melissa Leo s svojim preklinjanjem, ki se je je očitno prijelo iz razgibanega scenarija o boksarski družini Ward, ki je bil posnet po resnični zgodbi.

The Fall bi rekla, da je najlepši film, ki sem ga videla v lanskem letu, ker sem precej vizualni tip in lahko v nekaj lepega zijam ure in ure. Lee Pace, watch out! Fotografija v tej zgodbi je tako fenomenalna, da si želim, da bi imela tudi jaz takšno domišljijo, sploh pa videti toliko fantastičnih lokacij v enem filmu je čista poslastica. Somewhere je še ena eksistencialna drama Sofie Coppole in medtem, ko se večina še vedno slini nad njenim Lost in Translation, bom rekla da je Stephen Dorff prevagal zadevo v svojo korist, ker jebene Scarlett Johansson ne morem videti, poleg tega se mi je zdelo, da gledam skorajda resno dramo in ne Billa Murrayja, ki še vedno igra kot komik in ne kot karakterni igralec.

happythankyoumoreplease je režijski prvenec igralca Josha Radnorja, ki se je nekoliko odmaknil od humorističnega izgleda iz How I Met Your Mother in mi vseeno pustil zadoščenje sprehajanja po New Yorku skozi njegove oči. Predvsem je sam ljubezenski oz. seksualni izziv s Kate Mara izredno mamljiv in bi me morda zanimalo, koliko traparij bi v resnici prinesla pogodba z neznancem po divji noči. But that’s just me. Welcome to the Rileys je še vedno uradno moj najljubši izdelek Kristen Stewart, jaz pa sem ugotovila, da me mamijo filmi s tragičnimi figurami, ki se morda ali pa tudi ne čez zgodbo upajo počasi spraviti na kolena in predvsem, da mi dopuščajo zaključiti film po lastnem scenariju. Poleg tega sem uživala v Melissi Leo drugič v istem letu in ugotovila, da ima Bella Swan mozolje.

V Sucker Punch se je Zack Snyder vrnil s fenomenalnim občutkom za posebne učinke, mislim da so bili tako dobri, da nisem šla niti enkrat vmes na tinkle, zbral je neverjeten ansambel igralcev za katere sem stiskala pesti (beri = Carla Gugino in Abbie Cornish) in uživala v zanimivem glasbenem ozadju. Blue Valentine je bila v bistvu nekakšna obvezna stvar, ker sem razen novejše filmografije, vse filme Ryana Goslinga že videla, tokrat me ni ustavila niti Michelle Williams (kot me je nekoč že bremzala Rachel McAdams v The Notebook) in lahko rečem, da gospod definitivno ni naslednji Marlon Brando, ampak prvi Ryan Gosling! Najboljši igralec svoje generacije in kralj improvizacije.

Winter’s Bone sem videla veliko kasneje po oskarjih, ker se mi pri rdečih oblekah običajno stemni pred očmi, pa je na preprogo stopila meni neznana blondinka in sem si dejansko dovolila ekstrasistolo. Jennifer Lawrence sem kasneje gledala v intervjuju in se spraševala, kako z razliko od nje večini hollywoodskim mladim igralkam uspeva biti takšne nadpovprečne avše. Film me je kljub stalnemu namigovanju na Deliverance prijetno presenetil in od sedaj naprej navijam za Jennifer Lawrence v vseh pogledih. Pa če pride na preprogo v rumeni obleki! The Burning Plain je bil spregledan film Charlize Theron in Jennifer Lawrence, Part Deux, da ne govorim o spremljajoči četi igralcev, ki jih je bilo užitek gledati. Charlize se je zopet dokazala, da ji pristajajo tragični liki in da se ji v bližnji prihodnosti sigurno obeta še kakšen zlat kipec.

Kloss. Je tisto lepo bitje, okoli katerega se ovija Katy Perry v videu Teenage Dream. Davnega leta 2003 je gostoval v nekaj epizodah The O.C. in se potem lotil kratkometražnega filma Switch and Hedges. Bivši kavboj, ki se občasno spušča tudi v glasbene vode občuduje delo Daniela Day-Lewisa. Plus: are you kidding, right?! Minus: because, I’m not…