Neverland

Sledil je naporen podaljšan vikend za umazanim vetrobranskim steklom, pa me sneg sploh ni motil. Se mi je kolcalo po Austinu, me je zabavala Lolita in tenka odeja, ki se je oblikovala po mojem telesu. Pred menoj pa dnevi, ki se bodo daljšali v sprehod pod lučmi in breskvin vonj. We were the kings and queens of promise. Tokrat brez zabav.

In kljub temu mi je uspelo zgrešiti kozarec za dva centimetra s polno žlico cedevite. Pa se mi sploh ne tresejo roke, čeprav je šlo za bogokletno pomanjkanje dnevne doze kave in sem naokoli nosila vodo kot zmahana šerpa. Je bilo želo, Sting, zadaj pa sirene v megli. V Utahu imajo tudi sneg.

RIP Justin Mentell, 16.12.1982 - 1.2.2010.

Ker sva s Pascalom pol ure iskala parkirno mesto in me je zeblo v noge. Na stolu so me čakali Vladimir, pa Jack, Kurt in Samuel, ura mi je crknila zaradi slabe baterije in urar ni delal. Zgodnje popoldansko sonce me ni ganilo, se mi je mudilo iz enega kaosa v drugega, za tiste modre oči se je splačalo. Potem pa po stopnicah gor in dol in še enkrat gor s prazno glavo, dokler se mi s police ni smejal Patrick Dempsey in se je smejalo še meni. Ja, njega bi se dalo kot čokolešnik med lepljivimi prsti. Ker, če že ne morem spati…

V tem mrazu hodim domov po poledenelem pločniku v upanju, da mi ne spodrsne na povsem komičen način, štejem vse taksije, ki gredo mimo mene v enem izdihu. Vroč zrak se še vedno vrtinči okoli mene, ne slišim korakov, pač pa tričetrtinski takt, ki me spominja na…je to že to, ali še ni, se gre zdaj plesat ali ne?

V zmedi spoznanja obstaja strast po spominu, po tistem, kar si predstavljam, da določen čas predstavlja idealno prispodobo po resničnosti. Če nekoga božam po koži, še ne pomeni, da si ga želim. Kajti želeti pomeni hoteti. In jaz pravzaprav nočem ničesar, kar bi si želela.

Tisti, ki vznemirjajo, so bodisi na drugem koncu sveta, ali v drugem zavedanju prisotnosti. In nenadoma igra ni več zanimiva, čeprav prihajajo sporočila sredi noči v povsem nesprejemljivi obliki spodobnosti. Sploh je nemogoče pogrešati tisto, česar ni. Blond. Divje. Neverjetno.

S Cate imava torej nekaj skupnega. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Flame Trees.

Sally Potter je nekoč posnela zanimivo priredbo Orlanda, vmes smo spali, najbrž tudi ona. Rage je prvi celovečerec, ki se ga je dalo videti preko mobilcev. Poplava karizmatičnih pojav ne manjka, Jude Law mi je zadal še zadnji šok. Enostavno fenomenalen igralec. And yeah, Judi does a doobie!

Čestitke meni. Je bil že čas, da odplaknem pridih nedotakljivosti kar se tiče obiskov kina. Za Guyja Ritchieja pravzaprav vse. In če bi se dal narediti en tak remiks z njim in Robertom & Judeom, potem bi bil to najbrž popoln moški zame. Tak, ki pije pivo, se boksa z golimi rokami, ki recitira odlomek 21:8 iz Razodetja in pleše škotski jig. Sherlock Holmes is hot, who would’ve thought?!

Oziroma, Darryl Matthews McDaniels ali Devastating Mic Controller. Menda gremo. It’s like that.

Pol ure sem gledala v njegove roke. Neverjetno, kako seksi znajo nekateri obračati liste knjige in božati potiskane strani. Še jutri, potem pa na sever. Na kontroli bom najbrž piskala. Ker jaz vedno piskam. Moj ljubljeni L-Town. Don Ed Hardy, če bo sreča.